Na postaji

Urini kazalci so ze prekoracili 23. uro. Noge so cutile utrujenost in ko se vse spravimo v kombi nas caka se vsaj stirideset minut poti. Se danes bomo doma. Bil je petkov vecer, neobicajna ura za nas, pa vendar obicajna za mnoge druge. Vracale smo se s krizevega pota. Imel je sedem postaj. Molili smo za zene, ki so zrtve prostitucije. Pot nas je vodila mimo sedmih rimskih cerkva, pred vsako smo se ustavili, prisluhnili besedi Svetega pisma in besedi iz zivljenja zena, ki so dozivele dramo tega suzenjstva. Tudi med nami so bile, molile, nosile svecko in tiho pricevale.

Kriz na krizu. Foto: MTB

Na postaji se je cas ustavil. Kriz, ki smo ga nosili se je postavil pokonci. Vsak ga je lahko videl. Mnozica se je zbrala okoli njega, trenutek tisine, zbranosti in premisljevanja. Postaja. Tudi nase zivljenje je sestavljeno iz postaj. Moje, tvoje, nekatere postaje so si med seboj celo podobne, zivimo jih skupaj. Druge spet ne. Presune me misel, kako se je Jezus zadnji dan na poti proti Kalvariji ustavljal na dolocenih krajih, katerim so potem ljudje dali naziv pot kriza ali Krizev pot. Za hip je vstopil v zivljenje Veronike, k jeruzalemskim zenam, Cireneja so morali kar prisiliti, da se je srecal z Jezusom, vso to pot ga sledi Marija ter toliko anonimnih mimoidocih. Ali se morda prepoznam v kateri od oseb, ki je tam na postajah? Ali sem eden od anonimnezev, vojakov, ali delim socutje ali obtozujem ali pa sem morda tam iz gole radovednosti?  In jaz, ti na kateri postaji stojiva? Na tretji, peti, dvanajsti, devetnajsti, sedemindvajseti, ...? Koliko postaj ima moj Krizev pot? Ali je le moj, ali pa se na postajah srecam z Jezusom? Kako odresilno je, ko na postaje mojega Krizevega pota vstopi Odresenik!

Ko je kombi zapuscal staro rimsko jedro in se napotil proti periferiji, so bile tudi ceste slabse osvetljene. Toda se vedno dovolj, da sem na treh postajah zapored opazila njih. Zene, pred katerimi je bila dolga, delovna noc. Bilo mi je, kakor, da bi se iz navideznega preselila v resnicno. Samarijanke. Vsaka na svoji postaji Krizevega pota. Jezus se je ustavil ob vodnjaku. Cakal jo je tam. Ker je bil zejen. Ker ... ker tudi danes hoce, da vrc pustimo in ga nadomestimo z vodnjakom. Z izvirom Zive vode, ki ga nosimo v svoji notranjosti in se nikdar vec ne zadovoljimo le s pozirkom necesa, kar nas ne odzeja.