40 dni in noci

4. novembra 1924 je iz ekvadorskega pragozda s. Marija Troncatti pisala v domaci Corteno Golgi dolgo pismo. Med vrsticami najdemo tele zaupne besede: »kako potrebujem, da kaksna sveta in velikodusna dusa moli zame. Nisem si predstavjala, da je zivljenje uboge misijonarke lahko tako trdo in tezko«. Kako so lahko te besede prisle iz ust bodoce svetnice? Saj vendar vemo, da sreca cloveka ni odvisna od tega ali je nekaj »lahko« ali pa »tezko«. Tisti, ki zeli sluziti Bogu je in bo vedno na preizkusnji, skusnjava mu bo vedno za petami. Ravno skusnjava je v neki meri dokaz, da je clovek zelo blizu Bogu.

"Ljubiti Boga je veliko vec, kot ga le poznati". sv. T. Akvinski

Zato je potrebna nenehna molitev, cujecnost in vztrajnost. Za zacetek 40 dni in noci, potem pa vsak naslednji dan, 41, 42, 50, 97, 1477 in tako dalje. Do konca. Ob koncu pisma s. Marija Trocatti prepricljivo zakljuci: »cutim veliko milost, da mi ne manjka poguma, se vec, priznam, da bolj, ko grem naprej, vec moci imam in za vse zlato na svetu ne bi zamenjala in opustila poti, ki mi je zaupana«. Podobnih pricevanj bi lahko nasli se in se. Med nami. Med tako imenovanimi obicajnimi ljudmi. Osreci nas nekaj, kar ni enostavno, hitro, lahko, poceni. Torej osreci nas to, kar nekaj stane, zahteva, to kar pretrpimo. Kar nas nenazadnje premaga in stori, da izstopimo iz lastnega ugodja, utisamo lastni jaz in damo priloznost tistemu drugemu ali drugacnemu, ki nam je v izziv. Ko se odpovem temu, da sem sam sebi bog in Bogu dopustimo, da prevzame svoje mesto v nasem zivljenju. Dokler se to ne zgodi pac sluzimo bogovom, ki ne zadovoljijo, ki ne odresijo in ki ne osrecijo.

"Jesus, ljubila te bom vedno. Vedno. Vedno" sv. Gemma Galgani

Ko sem pred casom poslusala nekega terapevta, ki je govoril o zasvojenostih je omenil, da se mora odvisnik pred resnim zdravljenjem najprej 40 dni vzdrzati tega od cesar je odvisen. To je prvo, osnovno obdobje, ki da temelj, da se odvisnost lahko kasneje pozdravi. Za nadalje zdravljenje pa je potrebno vsaj se naslednjih 130 dni abstinence. Po tem pa seveda vsak dan znova ostajati zvest. Ziveti zivljenje kristjana ni torej nekaj, kar bom poizkusil danes, jutri morda spet ali se takrat, ko mi ustreza. Zivljenje kristjana je nekaj vec ni le izkusnja, temvec je vztrajanje v preiskusnji, je nadaljevanje vse do Vecnosti. Torej naj bo blagoslovljen letosnji post, letosnja hoja preko puscave do obljubljene dezele. Do obnovljene zaveze z Gospodom, ki te edini lahko izpelje iz suznosti, zasvojenosti, nesrece in te naredi resnicno svobodnega, odresenega in srecnega.

Nadangel Mihael.

Ob odlomku Jezusovih skusnjav v puscavi si odgovoriva na spodnja vprasanja:

-          Si pustim, da me vodi Sveti Duh?

-          Katere so moje skusnjave?

-          V trenutkih skusnjave in preizkusnje izberem Boga ali samega sebe?

-          Zivim, kot, da Bog ne obstaja?

-          Zivim, kot da moja svoboda ne obstaja?

-          Iscem vedno najlazjo pot in resitev?
-  Sem si zadal kaksno vajo, ki bi mi pomagala obnoviti zavezo s Gospodom?

Tekom Postnega casa lahko vadimo tudi »ostajanje« v Bozji besedi. Ponavljamo lahko izreke – citate Svetega pisma ali svetnikov. To so tako imenovane »giaculatorije« ponavljajoci kratki stavki – molitve, ki jih izgovarjamo lahko polglasno ali le v mislih. Ko hodimo, delamo, med voznjo, na avtobusu, ko cakamo pred blagajno, v cakalnici pri zdravniku ... Kaksen predlog: 

»Moj Bog, ljubim Te, Ti si moj edini Gospod.«

»Ostani z nami Gospod«.

»Jezus, vate zaupam!«

»Jezus Kristus, Davidov sin, usmili se mene gresnika!«

»Ti si moj Bog, v tvojih rokah je moje zivljenje.«

»Vse zmorem v Njem, ki mi daje moc.«

»Marija, Mati moja tebi se vsega izrocam.«

»Molimo te Kristus in te hvalimo. Ker si s svojim krizem svet odresil.«