Ledeno srce

Slovenija je zaledenela. Luci so ugasnile v premnogih domovih. Hlad je zavel in ovil v svoj objem vse kar je bilo zivega. Kaksna je moc narave, so mnogi dejali. In kako je, ce tak hlad resnicno zavlada v cloveskem oziru. Hlad med ljudmi, hlad do socloveka. Ko hlad smrti objame zivljenje, ko kultura smrti skusa nadvladati kulturo zivljenja, zivljenje postane neznosno. Pa vendar, zivljenje samo premaga smrt. Tolikokrat!

Zivljenje ujeto v zled. Foto: bobo

Smrt je premagala tudi sv. Bakhita, ki je bila kot deklica zrtev trgovine s suznji. Danes se mreze, ki delujejo proti stevilnim oblikam cloveskega suzenjstva trudijo, da bi bila sv. Bakhita njihova priprosnjica. Ali je res da se vedno obstaja suzenjstvo? V nasi, moderni dobi? Res. Kdo so najbolj ranljive skupine: zene, dekleta, decki in deklice, invalidi, najbolj revni, in vsi tisti, ki izhajajo iz sibkega socialnega okolja, ali ki jih je prizadela naravna nesreca, vojna ali druga tragedija.

Gospod lahko preoblikuje nase kamnito srce, v meseno. FOTO: ML

Vse te osebe so zrtve razlicnih oblik nasilja: fizicnega, mentalnega, psihicnega, spolnega, izklucenosti, izoliranosti, lakote, … Porinjeni so v prostitucijo, v trgovino s cloveskimi organi, v beracenje na ulicah, v prislino delo na plantazah v tovarnah in rudnikih, poznamo otroke-vojake. Ste se ze kdaj vprasali zakaj nek izdelek na dolocenem koncu sveta stane 5 eur, identicen, vendar “made in china” pa le 1 eur? Odgovor je v suzenjstvu, delavec za delo ni prejel primernega placila. Ali se se spomnite nesrece, ko se je v Bangkoku zrusila tekstilna tovarna? Nekdo si je ob tem upal zapisati; ali je kri tistih delavcev tudi na vasi srajci? Dejansko s kupovanjem izdelkov, ki so del verige, v katero so vpeti ljudje, ki suzenjsko delajo po 16 ur in za to prejmejo skodelo riza in nekaj rupij, tudi ti – morda nezavedno podpiras sodobno suzenjstvo.

Ker trenutno zivim v Rimu in na ulicah ter v metroju redno srecujem berace, glasbenike, ulicne umetnike, preprodajalce vsakovrstnih izdelkov me trese srh, ko se zavem kaj vse je v ozadju. Kako poteptano je clovekovo dostojanstvo. Pa vendar, upanje je. Zivljenje premaga tudi ledeni oklep, ki ga nepredvidljive okoliscine lahko storijo. 

Ko Slovenija praznuje Kulturni dan, voscim vsem nam, da bi na ta dan slavili in praznovali kulturo zivljenja, kulturo dostojanstva vsakega cloveskega bitja, od njegovega zacetka, do konca bivanja. 

Bakhitina zgodba

Ko je bila stara kakšnih osem do devet let, sta jo ugrabila dva Arabca, ko je šla nabirat zelenjavo na njivo blizu doma. Ko je morala vso noč hoditi skozi gozd, sta jo naslednje jutro zaprla v neko smrdljivo luknjo. "V nedopovedljivem strahu sem klicala na pomoč očeta in mamo," je pripovedovala kasneje, "toda nihče me ni slišal." Zaradi prestane groze je pozabila celo, kako ji je ime; ugrabitelja sta ji zato dala novo ime - Bakhita, ki pomeni "srečna". Tri leta prej so ugrabili tudi njeno starejšo sestro, ki je bila že poročena, in za njo se je izgubila vsaka sled. V tem času je v tem predelu Afrike trgovina s sužnji še cvetela, čeprav so jo v prvi polovici 19. stoletja skoraj vse evropske države in ZDA z zakonom prepovedale. Arabca sta Bakhito kmalu prodala. Služila je kot sužnja v več družinah, kjer je pretrpela veliko poniževanj in muk. V Kartumu jo je slednjič kupil neki turški general, čigar otroci so se izživljali nad ubogo črno deklico. Preden se je general vrnil v Turčijo, je dal svojo sužnjo naprodaj. Vzel jo je italijanski konzularni uradnik Calisto Legnani, ki je leta 1884 odšel iz Kartuma. Bakhito je vzel s sabo in jo doma "podaril" ženi svojega prijatelja.

Njegova družina je živela v kraju Mirano Veneto in tam je bila Bakhita pestunja njihove triletne hčerke. Družinski oskrbnik Illuminato Checchini, veren mož in prijatelj Giuseppeja Sarta, kasnejšega papeža Pija X., ji je odprl pot do krščanske vere. "Podaril mi je srebrn križ in mi razložil, da je Jezus Kristus, Božji Sin, umrl za nas. Prav nič nisem razumela, vendar me je neka skrivnostna sila nagnila, da sem križ sprejela in ga stisnila k sebi." Oskrbnik je prosil redovnice, da Bakhito poučijo v veri. Ko je bila 9. januarja 1890 krščena, je dobila kar tri imena: Jožefina, Marjeta in Fortunata. Isti dan je bila tudi pri birmi in prvem svetem obhajilu.

Decembra 1893 je vstopila v noviciat redovnic kanosijank. "Brez strahu položi svoje zaobljube: Jezus te ima rad, Jezus te ljubi. Tudi ti ga ljubi in vedno veselo služi." ji je prigovarjal beneški patriarh Sarto. Večne zaobljube je izrekla šele leta 1927. Nekaj časa je živela v samostanu v Benetkah, od leta 1902 pa v kraju Schio, kjer je opravljala različna dela, nazadnje je bila vratarica. Ljudje so jo imeli zelo radi, ker je vse sprejemala s širokim nasmehom in prijazno besedo v beneškem narečju. Zadnja leta je bila preizkušena z raznimi boleznimi. Na invalidskem vozičku je ure in ure ostajala pred tabernakljem in darovala svoje trpljenje za Cerkev, za papeža, za spreobrnjenje grešnikov. Ko je 8. februarja 1947 umrla, so bile njene zadnje besede: "Kako sem srečna... Marija, Marija."

(zgodba je povzeta po reviji Ognjisce)

sv. Jozefina Bakhita (1869-1947)