Od glave do peta

Danes smo se po glavi posuli s pepelom, v znamenje minljivosti in hkrati opozorila, da je življenje, kakor piš vetra. Minljivost je te dni korenito občutila družina naših učencev Viktorie in João Guilherma, saj so včeraj v grob položili mamico, ki so ji pred tremi tedni potrdili raka v terminalni fazi. Tri tedne, niti ne mesec dni, le piš vetra. Prah si in v prah se povrneš. Toda v prah iz katerega nas je izoblikoval Stvarnik je bil vdahnjen Duh življenja, ki nima minljivosti, ne omejenosti časa in prostora.

Nepričakovani odhod gospe Janete mi je dal prvi nauk pred 40-timi dnevi Postnega časa. Biti pripravljen na srečanje z Gospodom, ki nas lahko vedno preseneti. Ko smo imeli pretekli teden v šoli pastoralno srečanje in je bil z nami novi nadškof smo ga seveda povabili, da se še malo zadrži z nami in spozna našo skupnost. Vljudno je odklonil in pristavil, da bo prišel enkrat nenapovedano, da se mi nebi obremenjevali in predvsem, da spozna naš vsakdan, pa četudi bo vsako našel na svojem pastoralnem polju.

Post je čudovita priloznost, da se nam izostri, očisti čut za Božjo navzočnost, da se obnovi hrepenenje po svetosti in se da prostor Drugemu in drugemu, preko postenja, molitve in dobrodelnosti, ki so stara praksa ne samo krščanske, ampak vseh veroizpovedi. Post je štiridesetddnevna notranja preobrazba od glave do peta, od pepelnične srede, ko se posujemo s pepelom, do velikega četrtka, ko sledi obred umivanja nog. Povabilo za spreobrnjenje misli, besed, srca in dejanj. 

Naravnaj svoj GPS

Pišem vam na Vigilijo praznika Gospodovega razglašenja ali po domače Svetih Treh kraljev. Ko sledim dogajanju v Sloveniji, slišim, kako poteka Trikraljevska akcija. Bogu in vsem vam hvala, kajti ljubiti Boga in ga razglašati, pomeni tudi nekaj konkretnega v karitativni obliki udejanjiti za tiste, ki jih Bog prednostno ljubi: to pa so vedno ubogi, otroci, ostareli, žene, bolni, izkoriščani, brezpravni, obupani, tisti na robu... 

Da bi našli, je potrebno iskanje. Iskanje pa pomeni, da moramo vstati, iti od tam kjer se nahajamo – iziti iz lastnega udobja, opazovati na vse strani, se veseliti vsakič, ko najdemo smer in začeti vedno znova, ko spet zaidemo. Zame so Kralji vzorniki za iskanje. In za vas? Kaj se lahko naučimo od njih? Vprašajmo se kako in koga mi iščemo, častimo, ali razglašamo? Zelo veliko v našem življenju je odvisno od izbire koga ali kaj iščemo, od tega kamor je naravnan nas GPS. To nas bo napolnilo, osrečilo ali pa pustilo prazne, izvotljene. Česar polno je – ali pa prazno srce to usta rade govore, pravi pregovor, in temu primerno je naše razglaševanje. 

Minilo je pol leta, odkar sem bila med vami, v domovini. Takrat ste me opremili z darovi, katere danes primerjam tistim, ki so jih Trije Modri darovali Novorojenemu. Za miro, zlatom, kadilom se skriva globoka simbolika in prav tako se za vsakim vašim darom skriva simbolika ljubezni. Hvala vam torej za vašo naklonjenost, ljubezen in molitev. 

Gospod, blagoslovi moje leto!

Foto: internet

Novo leto nam je dano. Bogu hvala. Leto, ki se pred nami odpira je kakor prazen prostor, da ga izpolnimo, mu dodamo barve, izberemo melodije, vanj postavimo osebe, dogodke, praznike, izzive in računamo tudi na prepreke. 

Ni pomembno, kaj nam bo leto prineslo, pomembno je kaj bomo mi z njim naredili, kako bomo dneve pobarvali in kakšno vsebino vanj vlili. S kom ga bomo preživeli in kakšno smer bomo prehodili, kaj bomo opustili ter se v tem letu iz izkušenj kaj novega naučili. 

Eno leto človeške zgodovine je eno leto majhnih dejanj, drobnih trenutkov na poti do Večnosti in Večnost bo zaznamovana tudi s temi drobnimi trenutki. Bog nam daruje, podarja Novo leto, da bi v njem storili nekaj lepega, se lotili česa plemenitega in dobrega. Moje voššilo za to leto je da bi med seboj postali bolj bratje in sestre, bolj ljudje, ki si med seboj delijo dobro in pomagajo prenašati težko. 

Ko sem že skoraj zaključila tale zapis je na vratih pozvonilo in oglasil se je glas starega Chica. Možakar, ki sta mu v tem letu odpovedali obe ledvici živi v zelo skromni bajti in v še skromnejših razmerah. Skozi vse leto 2016 smo ga sestre oskrbovale s kakšnim priboljškom, predvsem s sadjem in zelenjavo z vrta.  Ko je vstopil je v preprosti vrečki prinesel rapaduro, to je tradicionalna sladica, ki jo v Braziliji jemo ob praznikih. Žarel je, ko je povedal, da jo je sam naredil in prinesel. Ker je neizmerno hvaležen, da mu je Bog naklonil doživeti Novo leto in da mu naklanja ob sebi tudi ljudi, ki mu pomagajo osmisliti to kar živi. 

  

Gospod, blagoslovi moje leto!

Gospod mojih ur in mojih let.

Dal si mi veliko časa.

Čas je že za menoj, čas je še pred menoj.

Bil je moj in bo moj in podaril si mi ga ti.

 Zahvaljujem se ti za vsak udarec ure in za vsako jutro, ki ga vidim.

Ne prosim te, da mi daš več časa. Prosim te za modrost, da bi vse ure napolnil.
Prosim te, da bi znal nekaj svojega časa ohraniti za to, kar ni ukaz in dolžnost:

nekaj za tišino in zbranost, nekaj za igro in razvedrilo,

nekaj za ljudi ob robu mojega življenja, ki potrebujejo človeka.

Prosim te za prizadevnost, da svojega časa ne izgubljam, ne zapravljam, ne tratim.

Vsaka ura je kot košček njive: rad bi jo preoral, rad bi v brazde sejal ljubezen, 

take misli in besede, ki bodo obrodile sad.

Gospod, blagoslovi moje leto!

Po poti Duha

Stopili smo v jesen in tako tudi narava pripomore, da je prijetno postati kak trenutek dlje v cerkvi, pred milostno podobo priljubljenega svetnika ali v zavetju tišine iskati stik z Duhom, ki vse poživlja. V času po Veliki noči so se ponovno začela peš romanja do svetišča v Aparecidi, ljudje prihajajo tako od blizu, kakor od daleč. Premagujejo tudi po 1000 kilometrov in več v zahvalo po dobljeni milosti ali s priprosšnjo za spremembo v življenju. Pobožnost teh romarjev gani srce.

Romarji proti Aparecidi, foto:MAK

Marija je z Jezusovimi učenci prosila, čakala in prejela Svetega Duha in tudi danes je ona, ki zbira svoje otroke.  Naš Gospod pa je velikodušen in pošilja Duha iz roda v rod. Ne gleda na barvo kože, starost, versko ali politično prepričanje ali kako drugo zunanjo posebnost. Gospod gleda na in v srce. In vlije Duha tistim, ki iskreno iščejo in želijo izbirati pot Dobrega. Duh je dan vsakomur, ki živi zapoved ljubezni, ki jo je zapustil Jezus na križu, ko je ljubil do konca in v usmiljenju do vseh, izdihnil svojega Duha. 

Sveti Duh v podobi goloba. Foto: MAK

V nedeljo pred Binkoštnim praznikom v Braziliji Cerkev začenja obhajati “Teden za edinost Kristjanov”. V molitvi in prizadevanju da bi bili vsi eno nas lahko le Duh Enega Boga napravi brate in sestre med seboj. Prav tako je ta teden po krajih naše dežele začela potovati Olimpijska bakla. Ogenj, ki je prispel iz Aten simbolično potuje in navdihuje za vrednote sodelovanja, miru in edinosti. Ogenj je nekaj, kar daje toploto, daje znamenje živosti in navzočnosti. Ko so prve misijonarke prišle pred dobrim stoletjem in pol v Ameriko je bil svetilnik tisto znamenje, ki jih je usmerilo na varno obalo, da so od tam odšle naprej in odnesle oznanilo Božjega Duha med narode, do skrajnih mej sveta.

Olimpijska bakla, foto: splet.

Zbogom 2015!

Je res konec? Je res prišel zadnji dan leta? Ne vem ali prehitro ali prepočasi, vsekakor pa doživljam, da je bilo to 2015. leto izjemno, enkratno, posebno, neponovljivo. Bilo je lepo in hkrati težko, pa čeprav vem, da o tem kaj je lepo in kaj je težko ni neke univerzalne kvantne mere in da sama nimam v roki merila o tem. Ali pač, moje merilo, pogled, izhodiščna točka je Gospod Jezus Kristus, ki je ustvaril Nebo in Zemljo in ki je tudi to leto dopustil, da so se dogodki zgodili, osebe srečale da je Dobro bilo boj nad Zlim, da je nek čas postal del zgodovine.

To leto želim gledati s čistim in realnim pogledom. Ne tako kakor takrat, ko zaslutimo da nas bodo fotografirali. Takrat pazimo kako se bomo postavili, kakšno pozo nadeli, zaigrali manekenski nasmešek, skratka da bomo naredili dober vtis. Želimo si, da bi izpadli odlično ali popolno, da bi skrili napake. Če nam to ne uspe pa fotografijo še vedno lahko retuširamo. Podobno kakor s fotografijo se nam lahko zgodi z življenjem, ki ga po potrebi retuširamo in prilagajamo resničnost glede na potrebe. 

Spomnim se, da sem lani objavila za vsak mesec kolaž fotografij, ki so me tisto obdobje spominjale na pomembne prelomnice. Če dobro pomislim, danes se res ne spominjam več vseh, ampak mi ostajajo le tiste prelomnice, ki so me nekaj stale, ki so zahtevale nek napor in je iz tega izšla neka nova izkušnja. Trdim, da je to Velikonočni proces. Takrat, ko v nečem umrem iz tega zraste nekaj novega in izkušnja ostane, ker je globoko vklesana v srce in v Duha.

Kaj bo v meni preživelo od leta 2015 bom torej lahko jasneje razločila ob letu osorej. Do tedaj pa mi ostaneta besedi OPROSTI za to kar je bilo po meni slabo storjenega in HVALA, ki je ubesedena ljubezen za vse prejeto in darovano v letu 2015.