Deset adventnih zapovedi

Odpri vrata svojega srca

Gospod se sklanja in prihaja, zeli ostati med nami. Zeli biti pri tebi. Od nekdaj. Je Bog, ki zeli vzpostviti dialog s teboj, zavezo prijateljstva, ponuja ti resenje. Ne zapri vrat svojega srca, Bog trka nanje.

Spostuj zakone in pravico

Svetopisemska besedila v casu Adventa usmerjajo pogled v novo prihodnost, v novo nebo in novo zemljo, ki jo obljubja Mesija. Njegov prestol je utemejen na zakonu in pravici, na miru in bratskem sozitju. Bozje kraljestvo je v tem da, “ljubimo usmiljenje, se vadimo v pravicnosti in zivimo v Bozji navzocnosti”.

Bodi cujec in ne raztresen

Kdor pricakuje, naj ostane pozoren, cujec, v pripravljenosti. Poznamo tri Bozje prihode:  bozic, ob koncu sveta in v nasem vsakdanjiku. Potrebno je, da smo bistri – da uporabljamo zdravo pamet, povezani in v sintoniji z Bogom, v njegovi navzocnosti. Razburjenje, hrup, raztresenost nas oddaljujejo od molitve, odvracajo od tisine in tako tudi od cujecnosti. Smo obtezeni in imamo tisoc obveznosti, prevec utrujeni, apaticni in indiferentni do Boga in bliznjega. Cujte, kajti ne veste ne ure ne dneva!

Odvrni se od slabih potov

Advent je cas spreobrnenja. Slaba pota vodijo v pogubo. Cilj, kompas, smer nasega zivljenja je Jezus. Je cas, da izstopimo iz sebe,  "gremo ven", da se odpovemo egoizmu. Advent je cas romanja, priblizajmo se drugim, pristopimo k bratom in setram, priblizajmo se Bogu, ki se nam bliza.

Pripravi se na prihod

Mamica se pripravlja na rojstvo otroka, kuharica pripravlja obede, nevesta se pripravlja na poroko. Vse, kar je pripravljeno ima uspeh. Tudi mi se moramo pripraviti na Bozji prihod, odpovejmo se jezi, ljubosumju, sebicnosti. Pripravimo jasli, da sprejmemo Dete. Pripravimo jasli svojega srca. 

Poslusaj glas, ki te klice

Poslusaj glas, ki te klice. Glas vpijocega v puscavi – glas Janeza Krstnika nas vabi k tisini, k poslusanju, k meditaciji. Glas nas vabi, da bi se na trenutke ustavili, utihniti, obcudovali in plavali proti toku potrosnistva, raztresenosti, hrupu. Advent je cas nekaksne puscave, kjer se lahko Bog na samem sreca s teboj in ti govori na srce!

Rodil se bo otrok

Marija je noseca, spocela je od Svetega Duha in zahvaljujoc svoji veri. Advent nam da misliti na spocetje, na skrb, na spostovanje in varovanje novorojencka, pripravlja nas za velikodusnost sprejemanja zivljenja. Zarodek je eden od nas, je zivo bitje, je otrok. Jezus je bil tudi zarodek in Marija je skrbela zanj.

Ziveti cas, ki ti je podarjen

Advent je poseben cas. Kaj pocnemo z nasim casom? Potrebno je ziveti danes, ta trenutek z intenzivnostjo, zavedanjem in veseljem. Zavejmo se, da cas bezi, zivljenje je kratko, tudi konec bo prisel. Posvetimo nekaj casa sebi, blizjim, posvetimo cas Bogu. Znotraj casa se ustvarja zgodovina in sprejema odresenje.

Obisci ali pojdi na srecanje

Obisk in srecanje sta kot dve stopali, na katerih temelji Adventni cas. Sprejmemo obisk Boga in se v tem znamenju odpravimo na obisk k sosedom, v bolnisnice, v zavode za ostarele, ... Misijon je odvisen od obiskov. Obisk zagotavlja izkusnjo srecanja, vzpostavi dialog, podelitev, pogovor, blizino.

Sodeluj na molitvi devetdnevnice

Ali lahko v tem Adventu iz nasih ulic, blokov, gospodinjstev ustvarimo neko sirso druzino? Izkusili bomo veselje, ki prihaja iz sodelovanja, podelitve in si ustvarili nova prijateljstva. Premagajmo osamljenost, egoizem, zapuscenost in stkimo nove odnose v sozitju med nami in z Bogom. Molitev povezuje.

Povzeto po zapisu g. Orlanda Brandes

nadskofa iz Londrine, Brazilija

Eis-me aqui, Senhor! - Tukaj sem Gospod!

Poljubi in ostani. V oci vstopajo prve podobe, obrazi, usesa polni dinamicna brazilska portugalscina. Ne vem zakaj toda obcasno me spomija na dolenjsko narecje, saj me besede oblikovane s svojimi visokimi in nizkimi skoraj pojocimi toni spominjajo na ocetove dolenjske korenine. Tukaj sem!

Zavod svete Ines, sedez inspektorije BSP.

Notranji del Zavoda, kjer so igrisca in prostori za vec kot 600 solarjev.

Eis-me aqui, Senhor! Eis-me aqui, Senhor!
Pra fazer Tua Vontade, pra viver do Teu Amor.
Eis-me aqui, Senhor!

Tukaj sem, Gospod! Tukaj sem, Gospod!

Da bi izpolnila tvojo voljo, da bom zivela od tvoje ljubezni.

Tukaj sem, Gospod!

Toliko let sem odhajala v misijone, pa sem se po enem ali dveh mesecih vedno vrnila. Zdaj je drugace. Tukaj sem, da ostanem. Da pozenem korenine. In kot bi dejala Mati Mazzarello, da cvetim, kamor me je Gospod zasadil.

Na Ulici Treh rek, 326

V sprejemni sobi inspektorije Sveta Katarina Sienska - São Paolo je takole opisan prihod sester HMP v Brazilijo: “Prva misijonska odprava sester HMP se je iz Italije odpravila leta 1877 in se ustalila v Urugvaju. V letu 1883 so v Brazilijo prispeli prvi salezijanci, natancneje v Niteroi (blizu Ria de Janeira). Devet let za njimi, leta 1892 pa so jim sledile sestre HMP, ki so prisle iz Urugvaja. Z ladjo so priplule v Rio de Janeiro 10. marca 1892 in se od tam odpravile v prve tri hise, ki so jih cakale: v Zavod Karmelske Matere Bozje – Guaratingueta, Zavod Marije Pomocnice v Loreni in Zavod Brezmadeznega spocetja v Pindamonhangaba. Leta 1908 se ustanovi samostojna inspektorija, pred tem pa je pripadala Urugvajski visitatoriji. V tem casu je vrhovna predstojnica Madre Catarina Daghero, prva ispektorica pa postane Madre Emilia Borgna. Danes je v Braziliji devet inspektorij, ki so pognale iz rodovitne trte. Devet poganjkov prerazporejenih po celotni Braziliji z velikodusno ljubeznijo in upanjem prinasajo smisel in veselje mladim, ki so neprecenljiva dediscina zaupana nam od nasih ustanoviteljev Don Boska in Matere Mazzarello”;

  

Tukaj se tudi vi lahko odpravite na duhovno romanje po svetiscu Nase Gospe Aparecide. 

Ob prihodu so mi sestre dale lepo darilo, romanje za prvi konec tedna po dolini Paraiba, kjer so mesta Guaratingueta, Lorena in Pindamonhangaba. To je bilo zgodovinsko, duhovno in predvsem zelo veselo romanje, saj sem se pridruzila skupini novink iz cele Brazilije. Ze prvi vecer smo molile pred podobo Nase Gospe iz Aparecide.

Srecevanja v dolini reke Paraibe. 

Prvi vtisi dobivajo mesto v moji notranjosti, pesmi, ki jih pojemo so drugacne, v sebi nosijo vesel melos,  sprehod po mestni trznici me je popeljal v pestrost in rodovitnost tukajsnje zemlje. V tej brazilski dezeli je vse veliko, prostrano. Ceste v São Paolu tudi do osempasovne, metro v stirih nadstopjih na enem mestu pa zivijo vse narodnosti, rase, stevilne kulture, veroizpovedi in prav lahko pomislim, da je to podoba Nebeskega Jeruzalema, kjer bomo nekoc vsi eno v Gospodu. 

Sprehod po manjsi trznici.

Toda iz sanjarjenja o nebesih me hitro streznijo se druge podobe. Od inspekorialne hise na Rua três Lagos pa do cerkve Marije Pomocnice, kjer imajo svoj center salezijanci me loci le 500 metrov. V tej kratki razdalji lahko vidim velike ekstreme, ki zaznamujejo to dezelo. Od bede, revscine, zasvojenosti, prostitucije na kriziscu do delavnosti, navdusenja za studij ob delu, urejenih druzin, izobrazenih ljudi, mladih polnih elana, pojetnikov in uradnikov. Vse te podobe med prvimi koraki po ulicah najvecje latinske megalópole São Paola. 

Ekstremi Sao Paola.

Vsak dan se mi odpre novo okno, nova izkusnja, v moje zivljenje vstopi nova oseba. To je dragocen cas. Cas sprejemanja in cas zaljubljenosti. Cas, ko se rojeva nekaj novega. Zacenja se moj Advent! Tako in drugace. 

Pozdrav z Don Boskovim srcem.

Kiss & go

Na rimskem letališču Fiumicino je pred terminali, kjer vstopajo potniki posebno območje za voznike, kjer lahko odložijo potnike in njihovo prtljago. Je brezplačni parkirni prostor, kjer si lahko prav tako brezplačno vzameš voziček za prtljago. Toda čas, ko sme posamezno vozilo biti na tem priviligiranem mestu je omejen na 15 minut. Označen pa je s prijaznim napisom: kiss & go, poljubi & pojdi! Če je ta poljub - beri slovo predolgo sledi kazen v obliki plačilnega naloga po pošti. Vse namreč beležijo čuječe kamere.

Foto: splet

Moji zadnji dnevi so bili v podobnem stilu. Kiss & go. Poljub, nekaj osebnega, gesta, ki si jo deliš le s posebnimi osebami. Zadnji vikend sem preživela v Sloveniji, z družino in med verniki domače župnije. Bilo je časovno kratko, pa vendar duhovno, čustveno in intenzivno doživljanje. Dovolj, da sem se cutila neizmerno blagoslovljena in podprta z blizino in molitvijo najblizjih. Potrdilo se mi je, da bolj kakor časovni razpon šteje globina in iskrenost odnosa, ljubezen vložena v ta odnos. In ljubezen, ki je ukoreninjena v Bogu nikoli ne mine. Tudi razdalja jo ne more zmanjsati. 

Foto: MAK

Sledilo je slovo od rimske skupnosti, od sester, kjer sem se v zadnjem letu mnogo naucila, od katerih sem mnogo prejela in s katerimi sem z veseljem delila dnevne obveznosti, slavila Gospoda in gradila ziv don Boskov spomenik hvaleznosti Mariji. Ucila sem se sprejamanja, poniznosti in valoriziranja kulturne pestrosti in se umescala v mednarodni mozaik, ki ga ima nasa karizma v svetu. Svet je postal moj dom, vsak narod pa je v mojem srcu nasel prostor in zavezo prijateljstva.

V skupnosti zivimo za Boga in mlade, foto: MAK

Toliko dobrih zelja, nasvetov, zahval in opozoril mi je Gospod namenil, da bo zadostovalo do konca zivljenja, da jih udejanjim. V torek, 18. novembra so postale del moje osebne prtljage. Prekooceanski polet je trajal nekaj vec kot deset ur, zracna razdalja med Ljubljano in São Paulom pa se je priblizala 10.000 km. Arrivederci Roma, Zbogom Slovenija, Goodbye Eurpe! Iz zraka sem posiljala blagoslov nad Evropo, ko sem zapuscala Gibraltarsko ozino in se spominjala let prostovoljstva v Afriki, ko sem letela nad pescenim Dakarjem. Kiss & go!

Letalo je zaokrozilo nad Sao Paolom, foto: MAK

Ob meni je sedel prijazen mladenic Bernard. Brazilec s francoskim imenom. Rojen v Parizu, doma pa z Florianopolisa, kamor se je vracal po treh mesecih potovanja po Evropi. Iz spomina sem zacela vleci portugalske besede in mladeniceva prijaznost mi je pomagala, da se mi ni bilo tezko razgovoriti. Bernard, izredno razgledan in bister mi je spregovoril o svojih iskanjih in usmerjenostjo v dobro. Najin klepet me je nehote spomnil na srecanje med Don Boskom in Jernejem Garellijem v zakristiji cerkeve sv. Franciska v Torinu. Don Bosko je od tega srecanja dalje zacel udejanjati bozje povabilo in je ustanovil Oratorij, kjer je za svoje fant dal zivleje do zadnjega diha. Kot Kristus. Ko sem molila brevir je Bernard postrani skilil v besedilo in cutila sem, kako ga zanimajo zapisane besede. Ob slovesu sem mu izrocila spominek in mu zagotovila molitev. Letalo je pristalo. V srcu prijetna toplina, veselje. Blagoslovljena moja dezela Brazilija, v srcu te poljubljam, kakor je ob prihodu v dezelo storil sveti Janez Pavel II.! Tu je zdaj moj dom, to so moji ljudje, moje sosestre, mladi, tu je moja Cerkev, tu me caka moj Gospod in se me veseli Nasa Gospa Aparecida, kraljica brazilskega naroda. Zdaj vstopam v novo obmocje, v novo obdobje. Ne vec kiss & go, temvec, kiss & stay. Poljubi in ostani! 

Kiss & stay, foto: splet

S hvaleznostjo

Te dni me je ponovno doletelo povabilo na FB profilu, naj sodelujem v naslednjih sedmih dneh dnevno s tremi zahvalami. Vsak dan izpisi tri in k temu povabi se tri nove osebe. Preprosto reci hvala. Za toliko nestetih oseb, stvari, dogodkov, izkusenj, za rast v notranji svobodi, za lepoto obcestva, za cudeze in znamenja ljubece Bozje navzocnosti, za prejeto in darovano ljubezen, za nenehno spreminjanje in novost zivljenja. Hvala. Zadnja dva meseca sem malcek opustila bloganje. Kaj vse se je zgodilo v kronogramu osebnega casa in v okolici, kjer zivim…  

Cudenje nad lepim vzbuja hvaleznost. Foto:M. Malezic

Prestopila sem stiri desetletja zivljenja in se toliko bolj zavestno zahvalila za podarjene dneve in leta. Za cudovite osebe, ki so vtkane v mojo zivljenjsko nit. Oglasili so se mi mladi s katerimi sem zadnja poletja prezivljala na otoku Kaprije in me presenetili s pesmijo:

Bodi prav lepo pozdravljena nasa sestra Metka!

Radi bi ti zazeleli srecno pot,

saj odhajas tja, skoraj na drugi konec sveta.

Amerika je daljna dezela,

zato v spodnjem besedilu

za srecno pot sledi kancek nasega posvetila.

Z lepimi mislimi te spremljamo

na pot vsi fantasticni Kaprijani.

In zelimo ti dni polne blagoslova in milosti.

Ljudi, ki ti bodo prinesli novih spoznanj in radosti.

In pa vztrajnosti, zaupanja, moci in trdne volje, ki ne uplahni.

Jezus in Marija naj te spremljata

na vsakem koraku, vse dni

ob tvojem neutrudnem misijonskem delu.

Ali nikdar ne pozabi: tudi mi v Sloveniji

mislimo in molimo zate in obcudujemo

tvojega zarecega duha, ki vodi te med brazilske ljudi,

kjer bos storila toliko dobrega.

Radi te imamo!

Fantasticna mladina. Foto: autoscat

Predvsem se v nasi hisi zakljucuje Vrhovni zbor redovne druzbe. Izvoljeno je novo vodstvo za prihodnje sestletje, med njimi je tudi moja slovenska sosestra Mira Pece. Intenzivna, bogata in lepa so srecanja s sestrami celega sveta, tukaj v tej hisi je zbran celi svet in ko smo vse natrpane v veliki kapeli je tako kakor da nas Gospod res nosi v narocju. Da bi znale v sodobnem casu in svetu odhajati in ostajati na periferijah mladih, vse od geografskih pa tja do digitalnih. Zato nam je papez Francisek na sobotni audienci priporocil: “Da bi vse to zmogle, je treba v središče lastnega življenja vedno postaviti Kristusa. Treba se je pustiti oblikovati z Božjo besedo, ki razsvetljuje, usmerja in podpira. Treba je uriti misijonarskega duha z vztrajno molitvijo, z adoracijo in znati “izgubljati cas” pred tabernakljem.

Prva z leve je s. Mira Pece, foto: Osservatore Romano

Hvala za ves “izgubljeni cas” s Teboj Gospod. Hvala za tvoja presenecenja, hvala za sluzenje v zakristiji, za toliko novosti, ki sem se jih naucila, za prijateljstvo, za lepoto odpuscanja in za trpkost ponizanja, ki ociscuje in uci poniznosti. Hvala za tvojo ocetovsko in materinsko roko, ki polaga name blagoslov. Hvala za dar misijonskega poklica v vrstah sester HMP in hvala za zgled tvoje matere, ki mi kakor nekoc ucencem v Kani danes govori: stori to, kar ti On naroci. 

In bodi hvalezna! Za vse! 

Misijoni - moja prva ljubezen

Mesec oktober, ki je v Cerkvi posvecen pozivitvi misijonskega navdusenja in v katerem se na poseben nacin obracamo k Mariji, Kraljici roznega venca prezivljam v nasi Vrhovni hisi v Rimu, kjer smo na dobri polovici Vrhovnega zbora nase redovne druzbe. V neposredni blizini se v Vatikanu odvija skofovska sinoda na temo druzine, domaca Cerkev se veseli blazenega Pavla VI., ljubljanska nadskofija novega pastirja p. Staneta Zoreta. Vse to mi govori, da smo zivi, da Duh deluje in da je Cerkev misijonska v svojem bistvu, da je poslana k ljudem in za ljudi.

Poslani k ljudem, za ljudi, foto: splet

Od svojih skromnih zacetkov za obzidjem Jeruzalemskega templja so se prve krscanske skupnosti zbirale po domovih, lomile kruh in si delile Bozjo besedo ter se medsebojno podpirale v materialnih potrebah. Vse te Bozje iskusnje ljubezni, solidarnosti in bratstva ni bilo mozno zadrzati med stirimi stenami. Misijonski duh prvih kristjanov je bil mocan in se je po apostolih siril preko meja narodov, se umestil v druge kulture in na vse kontinente. Enako danes! Gospod kilice, vabi, osvaja srca: duhovnikov, redovnikov, laikov, druzin, mladih animatorjev, skavtov, vsakega, ki v srcu dobro misli! Po papezu Francisku Gospod klice, da naj se odpravimo na periferije – na obrobja, naj si upamo oditi ven iz varnih zakotkov lastnega bivanja, naj se odpovemo zagledanosti in lastne zadostnosti ter se predamo Bozji previdnosti. In kaj so nase periferije, kaksne periferije najdemo v domacem kraju, zupniji? Koga smo potisnili izven obzidja domacega obcestva ali izven socutja lastnega srca? Komu moramo, kakor prvi misijonarji prinesti luc odpuscanja, ponuditi roko sprave, mu omogociti vrnitev v Ocetovo hiso? Morda moramo zaceti doma, v lastni druzini. Kako? Papez Francisek priporoca tri besede: hvala, prosim, oprosti! Naroca nam tudi, da vsak dan napolnimo srce s smislom, z vsebino, s toplino Jezusove besede, ki jo najdemo v prebiranju Svetega Pisma. 

Carobna beseda, foto: splet

Se mesec dni me loci od odhoda na misijon v Braziliji. Moja prva skupnost bo v neposredni blizini brazilskega narodnega svetisca Nase Gospe iz Aparecide. Ob njej, ki je bila Jezusova prva misijonarka cutite mojo molitveno povezanost. Hkrati vas tudi sama prosim za vaso molitev, da bi: “zivela prvo ljubezen”, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel moje srce in da bi vztrajala v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen. 

Misijonske sanje sv. Janeza Boska, foto: A. Marzoratti

Moj vinograd

Se vedno se jasno spomnim tistega popoldneva, ko se je 19. aprila 2005 pokadil beli dim iz sikstinske kapele. Bili smo na dvoriscu oratorija na Testacciu. Le streljaj od trga sv. Petra. Spogledali smo se in odlocili: gremo tja! Kombi se je napolnil ter se preko mosta na Teveri spustil na lov za prazen parkirni prostor. Ljudje so vsi sli v smeri Vatikana. Kdo je, koga so izvolili? Italijani bi dejali: che emozione, mi pa preprosto vznemirjenje! Napetost je rastla. Habemus papam. Benedikt se je predstavil in ostale so mi njegove besede: zelim biti ponizen sluzabnik v Gospodovem vinogradu. 

Presenti me vedno in upam, da me nikoli ne bo minilo presenecenje nad norim zaupanjem, ki ga ima nas Gospod nad nami, nad preprostim clovekom. Izroci nam vinograd, da ga obdelujemo in se odpravi, toda zgolj navidezno. V nas vinograd vsake toliko poslje nekoga, da spremlja kako napreduje rast, kako teren vpliva na sadike in kako zorijo sadovi. Gospod na obupa, pa ceprav naleti na skale, na suho in trdo zemljo, ki je negostoljubna in prej zapisana smrti, kakor zivljenju. To zemljo dokoncno naredi rodovitno, ko kri njegovega Sina pomoci tla in jih posveti. Ko Oce da Sina, svojega ljubljenega in dragocenega edinca v roke nam, ki smo mu prav tako ljubljeni in dragoceni.

 

Gospod ne obupa nad mojim vinogradom, kmalu bo minilo 40 let, ko ga obiskuje, vzgaja, obrezuje, trebi mladike in zasaja nove trse. Hvalezna sem mu za nezne reze, kakor tudi za tiste posege, ki so segli do korenin. In prav na danasnji dan mi je pokazal nov nasad, tam preko oceana, ob reki Paraiba, kjer me caka bodoca sestrska skupnost. Tam me bo posadil in kamor Gospod posadi, tam se cveti in tam se pobirajo sadovi. 

 

Krizana ljubezen

Morda sem imela pet let, a ne vec kakor sedem, ko smo se preselili v novo hiso. Zidovi so bili se surovi, le v pritlicju sta bili dokoncani kuhinja in soba. Mami in ati sta cele dneve delala s pomocjo sorodnikov in prijateljev, da je bila hisa dokoncana. Morda takrat nisem znala prav ceniti njunega napora, odrekanja, niti nisem obcutila stiske, ko sta morala vsak cent pravilno obrniti, da se je dom dokoncal. Kaksen dosezek poleg tega, da sta si ustvarila druzino, v njunem zivljenju predstavlja ureditev domovanja.

Ko sem cez kako leto ali dve dobila lastno sobo, je bila tudi ta dokaj skromno opremljena. Lahko bi bila podobna celo kaki skromni meniski celici. Poleg postelje, omare, pisalne mize je steno krasila cudovita stenska tapeta. Prikazovala je drevo v jesenski dobi, ozarjeno z rumeno, zeleno in oranznimi odtenki, pod njem pa prazno klop. Morda so mi prav od tod zelo vsec jesenske pastelne barve. Nickolikokrat sem se v mislih preselila na tisto zeleno leseno klop in sanjarila, sanjarila. Se posebaj takrat, ko je bilo potrebno za mizo presedeti ob solskih nalogah.

Pa se nekaj je bilo v sobi. Nad vrati je bil obesen kriz. Danes vem, da je prav kriz temelj, na katerem sta gradila in na katerem tudi sama gradim hiso svojega zivljenja. Starsa nista bila prav navdusena, da bi na stene lepila posterje ali druge predmete in tako je soba ostala taka. Ko sem zvecer legla v posteljo je v moje vidno polje vstopal kriz nad vrati in cudovita stenska tapeta. Ker sem bila v sobi sama se je pocasi zacel odvijati dialog med menoj in Krizanim. Dialog v tisini, pa vendar tako napolnjen z obcuteno Navzocnostjo. Ceprav nisem izrekla besede, sem zvecer zaznala kaj je bilo skozi dan prav in kaj ne. Vedela sem, da me Krizani gleda, da me pozna in ve za vsak moj gib, besedo, korak in dejanje. Pred njim sem se pocutila kakor prosojna in vedela sem, da pozna vsako mojo potrebo, prosnjo, tezavo, da ve kaj me veseli, navdusuje in spodbuja. Ve, ker je Zivi, ker je Bog.

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Kako odresujoce je, ker se te resnice ne da vec spremeniti, cetudi se sama odtujim, znajdem v grehu je on zame dal Sam Sebe. In me isce od zacetka, do vecnosti. Na poti pa mi daje svoje znamenje. Znamenje kriza. Le tega sem prejela na verizici ob krstu, starsa sta me pokrizala, ko sem odhajala od doma, v dar sem ga prejela ob izreku vecnih zaobljub, vrhovni predstojnik mi ga je izrocil kot misijonsko znamenje. V imenu Gospoda Jezusa Kristusa, Krizanega.

Izrocamo ti, trpeci Kristus, nase trpljenje in trpljenje celega sveta.

Ko si razsiril svoje roke na krizu, si vzel nase grehe vseh ljudi in tako odresil vse clovestvo.

Podeli nam, ki te castimo in te priznavamo kot Gospoda, da bi sodelovali pri tvoji smrti in se veselili dneva tvojega Vstajenja.