Odprto

Studijski kolega je zivcno prestavljal liste zapiskov predavanja in pogledoval proti vratom. Ko se bodo odprla bo nastopil njegov trenutek. V mislih je ponavljal stavcne zveze; neka mesanica med italijanskim, francoskim in angleskim jezikom in “bogsivedi”, ce ne se kak plemenski jezik. Pocasi sem se priblizala vratom in si ogledovala seznam prijavljenih. Priimki kot Sunarto, Lutumba, Mupupato, Tuyizere, Busiello,… so razkrivali da prihajamo iz vseh koncev sveta. Vidim, da sem na vrsti cisto zadnja. Se je cas… da tudi sama preletim zapiske, ko se mi pribliza student in s prstom pokaze na moje ime, kjer je poleg zapisana tudi drzava Slovenija. Le kaj mi zeli povedati? Njegove ze tako crne oci se se bolj zaiskrijo, velika usta razsirijo v preseren nasmeh, crna polt pa kar zasije. Nato z velikim navdusenjem izrece: “Hermina Nemsak!” Malo je manjkalo, da bi tudi sama prasnila v smeh: “Kaj, kdo”? Hermina Nemsak, mi prepricano ponovi ime sestre, ki jo seveda poznam. Ni mi pa jasno, kako jo pozna on: Alphonse Zegbehi Gnadou, student prvega letnika iz Slonokoscene obale…

Ko bom velik...? foto: splet

Medtem se odprejo vrata predavalnice in Alphonse urno vstopi, pod pazduho ima zajeten sop popisanih listov s pomeckanim robovi, vrata se zapro in v predverje se zopet naseli zacasno zatisje. Cakamo, vzdihujemo, prosimo, tudi kancek strahospostovanja nas navdaja ob tem trenutku. Alphonse odpre vrata in pride ven, ves blestec in zadovoljen. Kako je slo? Kaksna so vprasanja? Nic posebnega, pogovorila sva se in zares je bilo odlicno, mi odvrne. Dobro, to me je kar malo potolazilo. In Hermina? Alphonse mi rece, da se ga gotovo ne spomni, saj je ze tako dolgo nazaj. Ko je bil se decek, je bila Hermina misijonarka in katehistinja v njegovi vasi. Zdaj je ze enajst let duhovnik in se pripravlja na novo sluzenje v svoji nadskofiji. S. Hermina bo imela posebno mesto v njegovem srcu in zivljenju, saj je bila ena prvih, ki mu je predstavila Jezusa. Bil sem v mnozici otrok, ki smo obiskovali kateheze in ne vem, ce se me sploh spomni, ampak jaz vedno molim zanjo in se jo spominjam, kakor molim tudi za vaso Slovenijo.

Orhideja - golobica. Foto: splet

Duh piha, veje, enkrat mocneje, drugic nezno, ampak piha vztrajno. Seje svoje darove na zemljo, nad ljudi, ne gleda na zunanjost, ampak le seje in caka. Posluzuje se svojih sodelavcev, ki jih je Oce poslal, kakor je poslal svojega Sina. Sprejemajo Dih zivljenja in dajejo ta Dih tudi drugim, da ga prejmejo in ostanejo v njegovi ljubezni, v njegovem miru, v njegovem veselju. Poslji Oce svoj Dih in poslji Oce svojih sodelavcev na polja, da bodo sejali, zalivali, negovali duse, ki so lacne in zejne Tvoje navzocnosti.

Avanti! Naprej! Vrata so se odprla, okno v predavalnici je bilo siroko odprto. Veter je posteno potegnil v notranjost, tako, da so se vrata za mano z vso silo zaloputnila. Skupaj z menoj in v meni je vstopil ta Sveti Veter in s profesorjem, ki me je ocetovsko pogledal in dal korajze smo bili trije. S psalmistom si recem: “Naj mu bo prijetna moja pesem “govorjenje”; jaz se bom veselil v Gospodu. Prav res, ocena - nagrada je veselje v Gospodu!

Bodite veseli, foto: splet

Nova obzorja

Dan pred njenim odhodom me je s. Agnese povabila na sprehod. Nas vrt je nudil obilo sence, da sva se lahko pod krosnjami mogocnih pinov sprehajali tudi v popoldnevu. Te dni se je zakljucil njen tecaj za bodoce formatorje na UPS-u in kovcki so bili ze pripravljeni za vrnitev na Tajsko. V teh treh mesecih se je zgodilo marsikaj, na Tajskem so bili vecmesecni protesti, zdaj pa se je zgodil se vojaski udar in upati je, da bodo v Bangkoku kmalu imeli moznost novih volitev. Tako je bila politika med najinim pogovorom kar obsezna tema. Od tam naju je popeljalo v njihove skupnosti, sole, med mlade, govorili sva o delu, ki jo caka. Beseda je tekla o budisticnih dekletih, ki spejemajo krscansko vzgojo v njihovih solah in o poti, ki jo nekdo prehodi, ko sprejme vero v Jezusa. To je bila zame prvovrstna priprava na blizajoci se izpit “Krscanstvo in religije – teologije dialoga”. Zopet sem z mislimi zaplavala v tiste brezmejne sirjave, kamor se je razsiril Jezusov Evangelij, kamor so ga ponesli njegovi ucenci, vse do skrajnih mej sveta.

Via Appia antica, foto: MAK

S. Agnese mi je za spomin pustila se eno besedo, ki je prisla tako med vrsticami mnogih izrecenih besed, vendar je bila edinstvena, osebna. Jutri odpotuje in malo je moznosti, da se bova se kdaj srecali. Toda beseda ostane, ker se je uclovecila s tem kar ta sestra je in zivi in me je s svojo avtoriteto nagovorila. Izgovorjena v nekem izbranem trenutku je osvojila moje bitje in mi odprla neko obzorje, ki je do zdaj bilo zastrto.

Nekako tako si predstavljam je bilo obzorje neba siroko odprto za enajstere, ki jih je Jezus povabil na goro. Tam jim je izrekel svojo zadnjo besedo. Svoje narocilo ali testament: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« In so sli. Narocilo me mocno spominja na besede Stvarnika izrecene Evi in Adamu: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Kakor clovestvo ob svojih zacetkih se tudi Jezusova skupnost siri, ker je med njimi Ljubezen, edina vez, ki lahko stori, da je obzorje vedno siroko odprto. Bozja ljubezen je ganila toliko pricevalcev, misijonarjev, ki so jo ponesli do skrajnih mej, do skrajnih obzorij zemlje, ker za Ljubezen nihce ni predalec.

Kip Kristusa Odresenika nad Rio de Janeirom, foto: splet

Danes so nasa obzorja doseganja clovekove duse tudi sredstva druzbenega obvescanja. Neki manjsi del clovestva ze zivi v “digital – age” in cloveka lahko ze poimenujemo “homo – interneticus”, pa vendar tudi preko omrezij clovek sporoca cloveku to kar on sam je. Edini smisel interneta in casa, ki ga prezivim na njem je, da vsakemu kliku dam smisel, dam vsebino. Angleski antropolog Robin Dunbar je raziskoval razvoj socialnih stikov med zivalskimi primati in kako so zmozni ohranjati ter vzdrzevati stike. Zivalski samec se je kot v sprirali gibal med 7 do 10 primerki svoje vrste. Ko je rezultate kasneje primerjal s clovesko vrsto je odkril, da cloveski posameznik zmore vzdrzevati na neki povprecni ravni med 100 do 200 odnosov. Ko pa se tice za tiste res osebne stike se “Dunbar stevilo” tudi pri cloveku omeji na 5 do najvec 15 posameznikov. Ko boste danes zajadrali na net vedite, da se pravi prijatelj ne nahaja na drugi strani mreze, ampak lahko ze v sosednji sobi. Povabite ga na sprehod, v naravo, ki ima cudovite barve, zvoke, kjer ze disi po gozdnih jagodah. Pletite pristne odnose in te izkusnje vam bodo dale tisto vsebino, ki bo imela pravo tezo tudi na sirnem oceanu medmrezja.

"Splet ... ponuja brezmejne možnosti za srečanja in solidarnost". Papez Francisek

Po smarnicah disi

Via Jacobini 190, ob 21. uri. Ko smo se z nekaj sosestrami kar na slepo odpravile v iskanje omenjene ulice je sopara pocasi odnehala. Ulicne svetilke so nam svetile pot in sem in tja nas je mimoidoci pesec usmeril proti zeljenemu cilju. Ko smo prilezle cez hrib in zavile enkrat levo in dvakrat desno smo od dalec zagledale vrtne svece, ki so naredile vecer, kako naj recem, no ja romanticen. 

Sopek belih smarnic, foto:splet.

Stopile smo skozi zelezno ograjo in tam so nas prijazno pozdravili gostitelji; stanovalci bloka s stevilko 190. Mozakar, ki nam je podal roko v dobrodoslico se je zadovoljno nasmejal in dejal: “hvala, da ste prisle, vi ste profesionalke, nam boste pomagale, da bomo prav molili ta vecer”! Popeljali so nas v atrijv pritlicju bloka. Cudovito so ga okrasili. Napeli so nekaj vrvic in nanje napletli cvetlicne vence in na roko izpisane svetopisemske citate. Pripravili so licen priloznostni oltar in nas pred zacetkom srecanja povabili, da na listek napisemo nas namen molitve. Pocasi je vrvenje ponehalo in prisel je zupnik Alvaro, ki je v rokah drzal kip Marije Pomocnice. Vsi so zaploskali. Gospa Luciana, ki je imela uvodni govor ob sprejemu milostne podobe je kar stezka zadrzevala solze. Bila je ganjena, da je Marija prvic prisla v njihov stanovanjski kompleks in v njihove domove. Kakor apostol Janez, ki jo je vzel na svoj dom, danes z njim delimo enako veselje, je zakljucila. 

Marija Pomocnica iz skupnosti E. Canta v Rimu, foto: MAK

Potem smo molili, peli. Ceprav v italijanskem jeziku so imele pesmi tisti starodavni melos, da me je Duh zlahka popeljal v moje domace kraje. V kraje, kjer disi po smarnicah, kjer se poje “Spet klice nas vencani maj” in prebira smarnicno branje ter se pojejo Litanije Matere Bozje. Spominjam se kako sem kot deklica z urnim korakom vsak vecer z veseljem hodila k majski poboznosti ter sestavljala in barvala mozaik Marijine podobe. Cerkev je bila polna in Marija je imela vsak dan svez sopek nabranih smarnic. In danes, trideset let kasneje sedim tukaj, na betonskem zidu pod mestnim blokom, v tujejezicnim okolju in izkusnja ima neko podobnost, da je prebudila v meni spomin na otrostvo. Zbrana je skupnost ljudi, ki se med seboj pozna. Deli si zgodbo zivljenja, v vseh svojih odtenkih: med nami so starejsi, otroci v narocju starsev, mladenic na invalidskem vozicku, ... Med nami je Marija,  ki nas povezuje, kakor prvo Cerkev, prvo Jezusovo skupnost. Pojemo: “siamo peccattori, ma figli tuoi, Ausiliatrice, prega per noi”. Vemo, da smo gresniki, ampak smo tudi tvoji otroci, Pomocnica, prosi za nas. Potrebujemo nekoga, na katerega se lahko naslonimo, mu zaupamo potrebe ali se mu preprosto zahvalimo, delimo veselje in si olajsamo stisko. Tudi kot “veliki”, odrasli smo se vedno otroci in v duhovnem smislu se lahko nahranimo in odpocijemo v Marijinem narocju. Takrat, ko sami dozivimo, kako je ko te nekdo nosi v narocju, lahko tudi sami ponudimo svoje narocje tistemu, ki ga potrebuje. Takrat niso vec pomembna leta, ne izobrazba ali druzbeni sloj, steje tista Marijina materinska pozornost, njeno pozorno oko, ki nic ne spregleda. Ko uvidi, da njenim otrokom manjka dobro vino gre v akcijo. In stori to, kar naroci Jezus: “ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil”.

Ko so bile nase amfore po molitvi napolnjene do vrha sem se priblizala Mariji. V letosnjem maju sva si izrekli posebno zavezo. Pod njenimi nogami sem opazila bel sopek. Saj ni res? Smarnice, s takimi debelimi cvetki. Ker oci kar niso hotele verjeti, jih se potipam. Nic hudega, ceprav so bile plasticne je ta vecer ostal nadcasen, cutila so zaznala tudi vonj po tistih pravih smarnicah nabranih na obronkih Plesivice. 

Kraljica Poljakov.

Pomocnica kristjanov, Kolumbija.

Marija, zavetnica Afrike. Kongo.

Marija, priprosnjica Koreje.

Kraljica Kitajske.

Marija romarica, Spanija.

Marija, zavetnica Filipinov.

Mati Milosti, Egipt.

Domov

Moja sosestra iz Paragvaja mi je 15. maja z velikim veseljem pokazala druzinsko fotografijo, ki so jo posneli ob priloznosti materinskega dne. Najprej mi je nastela imena njenih treh bratov in sestre in na koncu dodala se ime obeh starsev. Torej v hisi je bil velik praznik in otroci so vsi prisli domov, le nje ni bilo. S posebno neznostjo v glasu mi je rekla, da se ob materinskem dnevu prav vsi odpravijo v rojstno hiso. Cetudi mame ali starsev ni vec, vsi pridejo domov. To je nenapisano pravilo. Tudi redovne sestre v provinci vse ta dan odidejo v domaci kraj. Le razdalja ali res huda osebna okoliscina lahko prepreci to obvezno letno srecanje.

Druzina Mareco iz Paragvaja

Ko sem zrla v fotografijo je iz nje vel res slovesen trenutek. Mama je bila na sliki v srediscu, kot kraljica na prestolu. Lepa, slovesna, vzravnana, lahko bi bila velika duhovnica. Otroci so sedeli poleg oceta na njeni levi in desni in predstavljali njen venec slave. Predstavljam si kako je mama cakala ta dan, kako si je zelela objeti vsakega od svojih otrok. Kako je v dusi skrbno hranila spomine na skupne trenutke in jih obnavljala, se iz njih hranila in tako ozivljala. In kako je v svojem srcu hranila tisti posebni koticek za hcerko, ki jo je lahko ta dan slisala le preko telefona. Mama, ki je vsakega od njih nosila v maternici, bila ob njih ko so izrekli prvo besedo, naredili prvi korak in se potem vsak po svoje odpravili v svet. Pride trenutek, ko mora mama prestrici popkovino in otroka pustiti, da odleti, da postane moz, da postane zena in ob casu dá zivljenje drugim. Oce, ki je na fotografiji sedel zaposlen z dobrotami maminih rok pa ima nalogo, da otroka brezpogojno sciti, varuje, nikoli ne sodi in mu nudi toplino in neznost. Ceprav nikoli ne bo mogel doseci take intimnosti, kot jo ima mama z otrokom ima ocetovsko nalogo, ki je nenadomestljiva in edinstvena.

Domaci kruh, vonj po domu.

Ko sem v teh dneh premlevala besede o domu, hisi, je o tem spregovorila se danasnja Bozja beseda. Oce si zeli vse pripeljati v Nebeski dom, tam je za vsakega pripravljen prostor. Ni prostorske stiske. Kakor si cloveska mama in oce zelita ob sebi svoje otroke nekako podobno si ob sebi zeli svoje otroke Bog Oce. Njegovo zeljo, hrepenenje pa je uresnicil njegov sin Jezus. Vrata v nebeski dom se odprejo preko Jezusa, on je pot, resnica in zivljenje.

Pred mornesko hiso Bozje ljubezni, skupaj s sestro iz Filipinov.

V torek, 13. maja smo se veselile praznika nase soustanoviteljice sv. Marije Dominike Mazzarello.  K temu prazniku smo pridruzile se praznik hvaleznosti v skupnosti, ko se tudi me sestre zahvalimo nasi predstojnici in druga drugi za dar medsebojnega zivljenja, sluzenja, sestrske ljubezni. V tridnevni pripravi smo bile zazrte v prvo mornesko skupnost. To skupnost – hiso danes krasi naziv “hisa bozje ljubezni” in to skupnost zelimo posnemati stevilne skupnosti HMP po celem svetu. Tako bodo med nas z veseljem prihajale dekleta, mladi, druzine in vsi katere Bog Oce klice v nebeski dom. Da bi bile nase skupnosti ta vmesna postaja na poti do Nebes.

Ples vietnamskih sester

Ob nasi soustanoviteljici s sestrami iz Vietnama in Tajske.

Poljske slascice

Torta za s. Judith, predstojnico skupnosti.

 

Mednarodno omizje: Indija, Italija, Slovenija, Filipini.

Sestre in misijonarke iz afriske celine.