Spoznati ga

V soboto smo se že zjutraj odpravili v smeri Ria de Janeira do praktično zadnjega kraja, ki zemljepisno sodi v državo São Paolo, proti kraju Bananal. Za razdaljo 160 km smo potrebovali dve uri čiste vožnje. Poleg mene je bila še s. Klavdia, na zadnjem sedežu pa Ana Clara ter Rose, ki vsaka v svojem Zavodu skrbita za pastoralno spremljanje dijakov. Šli smo na ogled morebitne lokacije, kjer bomo v mesecu juliju z dijaki pripravili Misijonski teden. Vesela sem bila, oči so počivale v čudoviti zeleni barvi hribovja, opečnati prsti, ki so jo krasile velika mravlišča, nebo pa je z jasno modrino nežno božalo dušo. Potovanje je postalo molitev, srečanje med vidnim in nevidnim svetom. On, Vstali je tukaj, z nami, prepoznavam ga.

Skozi zelenje. 

Bananal je bila v zgodovini najbogatejša naselbina v Braziliji, tukaj so imeli svoje Fazende – posestva najbolj vplivni latifondisti, ki so prijateljevali s portugalskimi guvernatorji. Gojili so kavo in ker je bil kraj strateška povezava med Riom in São Paulom so imeli vsestransko dobro oskrbo, med drugim je v kraju tudi prva lekarna v brazilski zgodovini. Arhitekura je tipično portugalska, danes pa se prebivalci predvsem preživljajo s proizvodnjo mleka, tkanjem prtov in kmečkim turizmom. In predvsem kraj že več desetletij ni več strateška točka, ampak je postal odročen, ko so nekaj kilometrov proč zgradili moderno avtocesto poimenovano po Predsedniku Dutri.

Ob skupni mizi.

Naš “Misijonski teden”, v juliju bomo tako preživeli na periferiji. To bo močna izkušnja za naše mlade, ki bodo posebaj izbrani za to poslanstvo in nanjo tudi pripravljeni. Še preden bodo misijonarji, morajo biti učenci. Jezusovi učenci. V Bananalu sta nas sprejela Padre Thiago ter dijakon Anderson. Oba sta mlada, nimata še trideset let in sta na župniji “Bom Jesus do Livramento” od preteklega leta. Navdušena, delavna, preprosta, blizu ljudem in predvsem v stiku z realnostjo.

Dajte jim vi jesti.

Ko smo se dogovorili o vseh potankostih, programu in si ogledali tudi zaselke, ki jih bodo naši misijonarji obiskali, nas je dijakon Anderson odpeljal na ogled cerkve in nam predstavil zgodovino kraja. Župnik si je medtem nadel predpasnik in čez dobro uro je pošteno dišalo, skupaj smo pripravili mizo in postalo je res prijetno domače. Po kosilu si je predpasnik zavezal Anderson in urno pomil posodo, župnik pa si je privoščil še dodatno kepico sladoleda.  Miza in vse kar je bilo z njo povezano je bila zame dokončno znamenje, da se z mladino odpravimo semkaj.  Jezus je tu doma, on tukaj ne le pridiga, temveč streže, pomiva, pere in obeša perilo... Pomagali mu bomo, da bi preko nas obiskal odrocne zaselke Bananala.

 

Nacionalno brazilsko svetisce, v Aparecidi.

Avto se je z enako hitrostjo vračal zdaj v smeri vrnitve. Mudi se, ker zvečer in ponoči sodelujemo na Vigiliji z mladimi v Aparecidi, ob uradnem začetku triletnega praznovanja ob odkritju čudežnega kipa Naše Gospe. Srečanje se je začelo v velikem avditoriju, v kripti cerkve. Pospremil ga je blagodejen vonj po sveže pečenem kruhu. Priznam presenetilo me je, ko sem uvidela, da ima Svetišče za potrebe romarjev tukaj lastno pekarno in kruh, so poimenovali “Mamin hruh”. Ampak ali se nam Vstali Gospod ne prepoznava prav v najbolj vsakdanjih opravilih, ali se nam ne daje srečati pri mizi, med obedom, ali ni on sam tisti, ki je jed in pijača?

Ob oltarni mizi, ki je sredisce svetisca. 

Življenje zmaga!

V letošnjem Postnem času, ki se steka v Veliki teden in se na obzorju že riše jutro Vstajenja mi Gospod sporoča: “Prišel sem, da bi stregel”, to je geslo letošnje “Campanha da Fraternidade” ali po slovensko “Kampanja bratstva”. Ta zaznamuje ne samo čas pred Veliko nočjo, temveč je poglavitna smernica pastoralnega dela Brazilske cerkve, skozi celo leto. In prav omenjeno geslo me spodbuja in navdihuje, da živim misijonski poklic dan za dnem. Kako tolažeče in hkrati spodbudo vpliva Božja beseda pred izzivi vsakdanjika, ko si ponavljam: prišla sem, da strežem, da služim, da spremljam, da tolažim, poslušam, pričujem, prišla sem, da tkem vezi občestva, da sem skupaj z mladimi, prišla sem v imenu Gospoda.

Decek na Fazendinhi.

Prišla sem, da strežem pri pastoralnem delu v skupnosti “Colégio do Carmo”, v Guaratinguetá, ki je prvi hiša brazilskih sester, od koder se je karizma širila naprej po Braziliji. Tukaj sem od praznika sv. Janeza Boska in zaupana mi je koordinacija pastoralnega delovanja Zavoda. Preprosteje povedano naša šola diha z dvemi krili pluč, obe sta enakovredni: pedagoški in pastoralni. Skrbim za pripravo praznovanj, dogodkov, izobraževanj za uslužbence in učitelje ter seveda za gojence, ki jih je nad 520; od vrtca, do srednje šole. V šoli imamo številne skupine: misijonski krožek, šolsko pastoralo, ansambel, tolkalni orkester, športne in umetniške skupine. Zvečer se vrata odprejo za slušatelje Klaretijanske univerze. Priznam, veliko časa jemljejo sestanki, načrtovanja, predvsem na ravni RSE – mreže salezijanskih šol. Pa vendar verjamemo v sanje Janeza Boska, da z vzgojo novih generacij svet postaja boljši.

Prišla sem, da strežem mladim na poti razločevanja življenske izbire, pri iskanju dostojnega načina preživetja, pri oblikovanju njihove morale in osebnosti. “Fazendinha” je zelo preprosto naselje prej barak, kakor hiš, ki se razprostira na drugi strani avtoceste poimenovane po maršalu Dutri in je le streljaj od naše hiše. Tukaj taka naselja imenujejo “favela”. Kraj, kjer je pogosto zaradi revščine in neizobraženosti uveljavljen “zakon nasilja”. To se kaže na zelo krut način, predvsem pri mladih: prisiljeni so v preprodajo droge, mnoga dekleta zanosijo še preden se sploh zavejo, kaj je življenje in še preden sploh same lahko skrbijo zase. Sobotni dopoldnevi so namenjeni njim. Pomagamo kar nekaj mladim iz te favele, da se s štipendijo šolajo pri nas in tako so vidna znamenja upanja za prihodnost. 

Prišla sem, da strežem mladim iz dekanije Lorena, ki razbirjajo življensko poklicanost, dve nedelji na mesec imamo srečanja zanje. Dobro je sodelovanje različnih vej znotraj Salezijanske družine, ki za mlade pripravlja poklicni program in skrbi za polaganje osnovnih temeljev osebne rasti in vere. Velika rana, ki se kaže je šibka družinska struktura, največkrat pa družine sploh ni. Res je potrebno zavihati rokave in včasih pride vprašanje, česa se lotiti prej in čemu dati prednost. Boli, ko poslušam življensko zgodbo dekleta, ki je bila spočeta z maminim četrtim partnerjem. Ta je mamo okužil z AIDS-om in ko je imela dekle devet let ji je mama umrla, bila je prepuščena tetini oskrbi. Te in podobne rane je potrebno čistiti, obvezovati, vlivati nanje olje usmiljenja in zdraviti z molitvijo, predvsem pa z neskončno vero v Boga, ki je ljubezen.

Prišla sem, da strežem in spodbujam, da bi stregli tudi drugi. Ponedeljkove večere živim na naši Fakulteti Terezije Avilske, ki ima preko 2000 študentov in osem študijskih programov. Tam sem začela s spremljanjem skupine prostovoljcev. Naš namen je okrepiti že obstoječe delo po revnih zaselkih s projekti dviganja bralne kulture (študentje portugalščine in bibliotekarstva), preventive nalezljivih bolezni (študentje zdravstva), vzgojnimi programi (študentje pedagogike), urejanje okolice in higiena (študentje arhitekture in urbanizma). Kar neverjetno je, da imamo še vedno smrtne primere zaradi pikov mrčesa, ki prenaša “denge”, pogosto zboli celo naselje in zaradi neprimernega ukrepanja so posledice hude. Veselim se pripravljenosti mladih, veselim se upanja, veselim se in verjamem, da skupaj lahko naredimo veliko dobrega za druge.

Prišla sem, da strežem v tej veliki, zeleni deželi, katero glavno mesto Brazilija ima paralele 15 in 20 ter jo je sanjal Janez Bosko, ko je razločeval kam naj pošlje svoje duhovne sinove. Prevevajo nas stiske, kot je odkritje velike korupcije v državnem podjetju Petrobras in s tem krajo državne imovine, ki revne dela še bolj revne ter bogate še bolj bogate. Skrbi nas sprejetje novega zakona, ki znižuje starostno mejo odhoda v zapor na 16 let in torej upadanje preventivnega dela med mladimi. Skrbi nas poklicna rast in rodovitnost inšpektorije. Cela Brazilija ima pet novink, naša inšpektorija pa pet aspirantk in tri preaspirantke. Začenja se proces združevanja devetih inšpektorij, proces združevanja moči, osebja, dobrin. Skrbi nas, toda našo skrb prelagamo nanj, ki je prišel, da bi stregel.

Velika noč je prehod iz teme v svetlobo, iz žalosti v veselje iz starega v novo življenje! Osebna izkušnja moje letošnje Velike noči je prav ta: živeti Gospodov zgled služenja in njegov neomejen “da” človeštvu, do zadnjega diha. Verujem, da življenje vedno zmaga! Zato klic in voščilo veselja vsem vam:

ALELUJA! ŽIVLJENJE VEDNO ZMAGA!

Stricu Dragu v slovo

Praznik Marijinega Oznanjenja je Gospod izbral tudi za tvoj praznik, dragi stric Drago. Za praznik slovesa od zemeljskega bivanja, ko se je tvoja duša ločila od utruveččas in bolnega telesa ter se v spremstvu angelov vrnila v naročje Najvišjega, v naročje Stvarnika, ki te je pred 63. leti poklical v bivanje.

Želela bi biti tukaj in ti osebno izreči sledeče besede, jaz s. Metka, tvoja edina nečakinja, ki si prav zaradi tega si privzemam to čast, da se tako poslovim od tebe. Spominjam se najinega zadnjega srečanja, lanskega novembra je bilo. Srečanje je imelo pridih slovesa in čutila sem, da te vidim zadnjič.  Prosila sem te, da me pokrižaš in enako sem križ sama zarisala na tvoje čelo, ob tem si mi dejal, da naj bom dobra in naj pazim nase. Vem, da je v teh tvojih preprostih besedah bila izražena posebna skrb in naklonjenost, ki si jo vedno gojil do mene.

Ko sem dobila sporočilo o tvojem odhodu v večnost smo tukaj na našem misijonu imeli s popoldansko skupino šolarjev prikaz Jezusovega prihoda v Jeruzalem, tako smo se pripravili na Cvetno nedeljo. In kako pomenljivo ti si bil takrat že na poti v Nebeški Jeruzalem. Tistega večera sem se posebaj zrla v nebo in se na nov način pogovarjala s teboj. Spraševala sem te, ali si bil srečen v tvojem zivljenju, kaj bi spremenil, če bi ti Bog dal še eno možnost? Zdi se mi, da sem dobila odgovor, ki mi je prinesel mir in hvaležnost, da si bil del mojega, del našega življenja. V življenju si iskal ljubezen. Kakor jo iščemo mi vsi. Včasih tudi na napačnih krajih.

To ljubezen si v mladih letih izkazoval kot navdušen zbiralec kanarčkov in drugih ptic, povedali so mi koliko ur prostovoljnega dela je bilo vloženega v gradnjo domačega Gasilskega doma. Nikoli si nisi ustvaril svoje družine, pa vendar smo se vedno počutili na Berčičevi domačiji pri tebi vsi doma, bil si za vsakega izmed nas del nase družine. Tvoja kuhinja je bila pogosto neurejena, pa smo vendar vsi čutili, da si lahko postrežmo in na dom odnesemo še kako domačo dobroto. Nikoli nisi štel ali zahteval kaj v zameno. Bil si velikodušen in preprost, morda celo naiven. Vendar danes stric Drago, vse to polagaš na tehtnico pred svojega Stvarnika in to je tvoja dota, ki jo polagaš predenj. Ne prinasaš mu ne zlata, ne evrov, ne parcel, prinašaš mu svoje srce.

Velika noč je pred nami, ki jo to leto zaznamuje tvoje slovo od nas, stric Drago. Ob tem si lahko jaz in vsi tukaj navzoči izprašamo vest in pomislimo nate. Ali smo ti kaj žalega storili, ali smo ti stali ob strani, ko si nas potreboval, ali smo te s čim zavedli, kaj smo dobrega opustili in ne storili, ko bi to lahko? Stric Drago odpusti mi in odpusti nam. Ti zadnjo sodbo doživljalaš in v tem trenutku želimo zate moliti in izprositi, da bi bila čimbolj milostna. Lahko ti pomagamo z daritvijo svetih maš, v Braziliji smo jo zate že darovali, skupaj s sosestrami.

Vsak od nas pa ima se čas, ki je kratek, zato se potrudimo, da bo Večnost lepa. Danes, naj bo začetek priprave na naš odhod v Večnost, k Bogu Stvarniku, ki nas ljubi z Večno ljubeznijo.

Te besede pišem na papir in hkrati čutim, da so minljive, da jih boste jutri že pozabili. Bog pa nikoli ne pozabi nobene besede. Ni pozabil tudi tistega skromnega možaka, ki se je usmilil žejnega in mu dal piti kozarec vode, ter si s tem odprl Nebeško Krajestvo. Jaz verujem, da se dobri Bog spominja tudi tvoje dobrote, stric Drago in da ti je odprl vrata svojega Kraljestva.

Hvala ti stric Drago, da smo smeli biti del tvojega življenja, počivaj v miru na tej sveti zemlji, pod zvonikom svetega Martina.

V Sau Paulu, 27. marca 2015

Prišel sem, da služim

V četrtek smo imeli v šoli z vsemi razredi kratko duhovno pripravo na Postni čas. Zame je bila to taka inauguralna dejavnost, ko sem lahko pobližje začutila utrip in pripravljenost celotnega učiteljskega zbora, kakor razpoložljivost samih gojencev. Uaw. To bi privoščila vsakemu mojemu kolegu iz Slovenije. Doživeti kako diha salezijanska šola, ki je zavezana pastoralnemu pristopu: “daj mi duše drugo vzemi”. Za to pripravo so se učitelji s srcem odpovedali uri matematike ali fizike, portugalskega jezika ali pač tistega, kar jim je zapovedoval urnik. Kar navaditi se bom morala, da je tukajsnja šola pač zelo drugačna od tiste, ki sem jo sama obiskovala pred tridesetimi leti. Ampak, kaj ko je proces miselnosti, spomina, občutkov, navad, bistveno počasnejsi in močnejsi od tega, da le zamenjaš celino in se po dvanajstih urah leta znajdeš v popolnoma drugi resničnost.

Postni čas v Brazliji močno zaznamuje “Campanha da fraternidade”, ki se vsako leto globlje loti ene od socialnih problematik. Letos razglabljamo o odnosu med Cerkvijo do države in njenih institucij. Cerkev predstavlja svoja stališča do velikih socialnih problemov te megadržave: revščine, neenakosti, korupcije, lakote, nasilja, neizobraženosti... in spodbuja, da se verniki aktivno vključimo tudi v politično življenje, saj je to  poleg molitve in dobrodelnosti tista pot, ki lahko pripelje do spremembe. Na plakatu za Kampanijo je prikazan papež Frančišek, ki se sklanja ko umivan noge zaporniku. Prav on nam daje zgled z Jezusovo gesto in vabi, da Cerkev postane skupnost tistih, ki služimo in se sklanjamo k najbolj ubogim.

Zame sta torej jasni in izzivalni ti dve drži tekom Postnega časa. Poslušanje in služenje. Ko poslušam človeka, situacijo, sosestro, učenca in ga razumem, mu znam tudi prav pomagati, svetovati, mu služiti. In ti, si izbral svojo postno prakso? Lahko se postim in izvajam neko prakso, disciplino, vajo v pozitivno smer: npr. več branja Bože besede, večkrat se zahvalim, več časa posvetim pogovoru v družini ali v negativno, torej: manj brskanja po internetu, manj sladkarij, manj kritiziranja.  

Kaj pa nam predlaga papež Francisek za teh 40 milostnih dni? Ste že videli njegov seznam?

1. Nasmehni se, kristjan je vedno vesel!
2. Zahvali se (četudi se ti ni potrebno).
3. Spomni se tistih, ki jih imaš rad.
4. Pozdravi z navdušenjem tiste osebe, s katerimi se srečuješ vsak dan.
5. Poslušati situacijo drugega, brez predsodkov, z ljubeznijo.
6. Ustavi se, ko nekdo potrebuje tvojo pomoč.
7. Spodbudi tistega, ki je brevoljen.
8. Veseli se za sposobnosti in uspehe drugih.
9. Zberi stvari, ki jih ne potrebuješ in jih podari tistemu, ki jih potrebuje.
10. Pomagaj, v kolikor je možno, da se bo lahko drug odpočil.
11. Opozori z ljubeznijo, in ne popusti zaradi strahu.
12. Bodi pozoren z malimi stvarmi s tistimi, ki so blizu tebi.
13. Počisti stvari, ki jih uporabljaš in skrbi za red v hiši.
14. Pomagaj drugim v premagovanju težav.
15. Pokliči starše, govori več z njimi.

Don Bosko na Sambodromu

Dan, ali bolje rečeno noč pred pepelnico sem preživela na Sambodromu v São Paulu. Kaj je sambodrom? Je dolga ravna pista, kakih 500 ali več metrov, na levi in desni pa se v višino pnejo tribune. Hkrati je to prizorišče, kjer se odvijajo nastopi različnih šol sambe, posebaj je zato privlačen prav pustni teden. Najprej sem bila tradicionalno skeptična, priznam s kar precejšnim predsodkom o brazilskem karnevalu, na koncu pa sem o njem dobila novo podobo, malo bolj realno. Še enkrat sem vstopila v šolo: “ne sodi, preden se sam ne prepričaš”. Danes vem, da se brazilskemu karnevalu dela krivica, če ga zožimo na nastope napol golih deklet ali na hrupne ritme brazilske sambe. To sploh ni res, njegovo tradicijo lahko primerjam s slovenskimi folklornimi plesi, umetelnostjo narodnih noš in temu pridam še izvirnost potujočega gledališča.

Vstopna scena s prikazom Janezovih sanj pri devetih letih. 

Priznam na Sambodrom me je pripejal Don Bosko. Danes je bil zadnji dan, ko so se predstavljale pravzaprav bolj amaterske – ljubiteljske skupine. Zato so bile tribune bolj prazne, vstopnice brezplačne, povrhu pa je vseskozi padal tako željeni dež. Med njimi je bila tudi Don Boskova šola sambe iz Itaquere. Njen voditelj je salezijanski misijonar iz Španije Don Rosalvino, ki je hkrati tudi ravnatelj velikega socilanega centra v Itaqueri, na periferiji São Paula. Skupaj s salezijanci pri animaciji centra in župnije sodelujejo tudi sestre HMP. V sam nastop na karnevalu je bila praktično vključena celotna župnijska skupnost, salezijanci, sestre, novinke in kandidatinje, mladi iz socialnega centra, da bi omogočili res veličastno predstavitev pa smo se v sprevod vključili tudi člani Salezijanske družine iz celotne province São Paula. Sprevod po Sambodromu je trajal 45 minut in je vključeval blizu tisoč nastopajočih. Na vrsto smo prišli šele ob 4.30 jutranji uri.

Prva premikajoca scena: Marija Pomocnica 

In tema? Seveda dvestoletnica Don Boskovega rojstva. “Don Bosko: 200 let ljubezni do bližnjega ... darilo za svet”. Postavitev je zahtevala veliko ur priprav. Najprej napisati glasbo in besedilo, sestaviti koreografijo, sešiti kostume in pripraviti scensko postavitev tako imenovanih blokov, sevede pa tudi izdelati premikajoče se kulise. Izziv, predvsem pa odlična možnost evangelizacije mladih in spodbujanje njihovega protagonizma.

Vstopamo v Postni čas, v petek bomo po naših skupnostih molili Križev pot. Vsako jutro ob 5.30 uri in zvečer ob 19. uri. Ne v cerkvi, na ulicah, med hišami, med ljudmi. Cerkev, ki gre ven, ki želi biti med ljudmi in jim služiti.

Don Boskove sanje o tehtnici

Don Bosko je vzgajal preko igre in športa. 

Don Bosko rokohitrec in zabavljač. 

Don Bosko se v mladih letih preživlja, tako da dela kot krojač. 

Don Bosko je vajenec tudi pri čevljarju.

Don Bosko duhovnik in vzgojni preventivni sistem: vera, razum, dobrotljivost. 

Vse je naredila ona - Marija Pomočnica. 

Kaj bi bil oratorij brez glasbe?

Janez Bosko kot rokohitrec. 

To je zadnje premično vozilo na čast salezijancu, don Rosalvinu.

S skupino učiteljic iz Coligio Do Carmo. 

Vrata so vedno odprta

Včeraj smo v prtljažnik avtomobila naložile precej paketov z osnovnimi hranili. Nazadnje smo dodale še polno škatlo manga, ki sem ga zjutraj pobrala pod drevesi. Pot do “Fazena da esperança” ni bila dolga. Od naše skupnosti do tja nas loči dobrih 15 minut. Avto je malo premetavalo po vijugasti cesti, toda lepota zelenja, prostrani pašniki in mogočna drevesa so odtehtala kak poskok več.

Zapeljale smo skozi širok vhod, vrata so bila odprta, kot bi nas pričakovali. Fantje so nas prijazno pozdravili in sprejeli. Fazenda da Esperança ali tako imenovana Skupnost Upanja je komuna za zdravljenje zasvojenosti od drog in drugih odvisnosti. Ustanovil jo je nemški frančiskan fr. Hans in deluje ne le v Braziliji, temveč tudi v Evropi, Afriki, na Filipinih in v drugih LA državah. Posebnost te skupnosti, kamor smo bile namenjene je ta, da ima v svoji sredi kontemplativni samostan sester Klaris. Namenjene smo bile k njim. Na sestrski obisk, izročile smo jim pomoč in preživele del popoldneva v molitvi in pogovoru. V letu namenjenemu vsem oblikam Posvečenega življenja me taka druženja krepijo v poslanstvu in odpirajo za občudovanje neštetih oblik konkretne ljubezni, ki jih lahko živi človeška oseba.

Tukajšne klarise z molitvijo pomagajo pri osvobajanju zasvojenosti. Osebno poznajo zgodbe teh fantov in deklet. Dve izmed sester pa sta izbrani, da se z njimi tudi osebno srečajo in jih spremljata. Ko izgleda, da ni ničesar več, kar bi lahko pomagalo mnogi ležejo pod križv kapeli in se v joku, krikih in agoniji zatečejo k Gospodu. To je točka nič in to je hkrati točka od koder se začne vstajenje. To je Skupnost Upanja.

Ko smo se vračale domov smo našle vrata enako odprta. Nihče jih pravzaprav ne zapira. Vsak, ki želi vstopiti v skupnost, to naredi prostovoljno in prav tako lahko prostovoljno odide. Tako kakor gobavec iz današnjega Evangelija, ki na kolenih prosi Gospoda, da ga ozdravi. Jezus se ga usmili, stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: “Hočem, bodi Očiščen.”

Pred jutranjo Evharistijo se je prizor ponovil, pod težkim lesenim križem je klečala sključena žena. Dotikala se je Jezusovega stopala. Opazila sem, da je iz njega pošla že vsa barva. Dotik, srečanje, ki daje upanje, ki daje življenje. Vrata so odprta tudi zate!

Beseda s težo, beseda na srce

Od petka sem v novi skupnosti, uradno v prvi skupnosti, kjer začenjam z misijonskim delom. Colégio do Carmo, v kraju Guaratinguetá. Predobdobje je bilo namenjeno učenju besede, portugalskega jezika torej, sedaj sledi več dejavnosti, javnega delovanja, torej. Obdobje, ko se beseda preveša v dejanje torej. Zame ima to močno simboliko. Človeka namreč močno zaznamuje beseda, lahko ga navduši, spodbudi, pohvali, ali pa ga potlači, rani, razvrednoti. Kakšna je moja beseda?

Moč besede, foto: splet

Iz lastne izkušnje vem, da me je najbolj vznemirila beseda tistega, ki za seboj ni imela podpore v dejanju, ki ni bila preizkušena v življenju, ki torej ni bila učlovečena. Ta beseda je bila votla in dvolična. Eno delajo, drugo govorijo, tako so opisovali farizeje. Ko stojim na pragu svojega misijonskega polja, prosim za milost, da bi zmogla predlagati otrokom, mladim, sodelavcem tisto, kar sem sama (pre)izkusila, pretrpela ali osvojila. S tem bo moja beseda imela težo, dosegla bo srce in za to besedo bo stala življenjska avtoriteta.

In ta kombinacija je zelo moteča prav za tistega, ki se upira Bogu ali, ki se dela kakor on, za Zmaja. Kako osvobajajoče je živeti, kadar so naše besede prelite v dejanja, takrat v našem srcu ni niti sence nemira. Če pa pride, imamo vedno možnost, da v spovedi izlijemo vse slabosti v naročje Boga, ki nas vedno ljubi. Še danes slišim besede moje mame in očeta, ki sta mi vedno zelo preprosto dejala: “pazi kako se boš obnašala”. S tem sta mi povedala, da dejanje govori o tem, kar v notranjosti rojevajo besede. Delati je vedno težje, kakor govoriti! Don Bosko je mladim pogosto naročal: “Samo pogum in vedno znova pogum! Nikoli se ne smemo utruditi delati dobro, ker je Bog z nami”.

Don Boskova beseda je imela za seboj avtoriteto življenja! foto: Do Carmo

“Gospod, moj Gospod”! To so tri besede, ki mi jih je ob prihodu izgovorila moja hišna predstojnica s. Rosalba, ko me je sprejela v skupnost. Ko je se v Rimu še opravljala službo predstojnice vizitatorice je med drugim obiskala tudi našo slovensko - hrvaško provinco. Pravi, da je bil zanjo jezik tako eksotičen, da se je raje oklepala italijanščine, zapomnila pa si je le en stavek: “Gospod, moj Gospod”! Stavek izhaja iz molitev psalmov. In njena beseda dobrodošlice je delovala, vstopila v moje srce in tukaj prebivala. Beseda, ki je poljubila moje srce in ga z avtoriteto osvojila.