Adios, chiquitas, dokler se ne srecamo v nebesih

Danes so moje oci zazrte v nebesa, v nebeski Jeruzalem. Pa ne le danes, tako naj bi bilo vsak dan. Don Bosko je mladim dejal, naj zivijo z nogami na zemlji in s srcem v nebesih. Tako ja. Cilj je znan, nebesa torej. In danes je praznik tistih, ki so ze tam. Nekateri so uradno potrjeni s strani Cerkve, da imajo tam stalno prebivalisce in jih castimo kot castitljive, blazene, svetnike. Za druge, teh pa je mnogo vec pa lahko slutimo ali smo prepricani, verujemo da zivijo v obcestvu Vseh svetih. Tudi moje, tvoje imeje zapisano v nebesih, tam nas caka nas dom.

Te dni zakljucujem seminarsko nalogo o slovenskih sestrah HMP, ki so odsle v misijone. Le teh je ducat ze pokojnih in verujem, da so clanice nase najvecje skupnosti, ki zivi v nebesih. Tam jih je 14.483, medtem, ko nas je na zemlji 13.020, malo za zanimivost. Pri vsaki od sester je v njenem zivljenjepisu zaznana sled svetosti. Kako vspodbujajoce je prebirati biografije, ki dajejo tovrstno upanje. Kaksen zarek svetosti podelim tudi tukaj.

S. Julijana Spur je bila misijonarka v Braziliji, imela je tudi rodno sestro redovnico HMP, s. Agnezo. Sprva je dvanajst let delovala v solskem zavodu sv. Ines, v Sao Paolu. Tam je bila uciteljica anglescine, fizike, kemije in katehistinja. Kdor jo je poznal v tistem obdobju je dejal, da je bila »veselje skupnosti«. Med svojimi zapisi so nasli to, kar je sama globoko zivela. Takole pravi: »Pri Bogu si moramo izprositi preprosto srce, ki bo zmoglo ljubiti in sotrpeti z ubogimi. Evangelij moramo razsirjati bolj z zgledom, kot z besedo. Nase edino bogastvo je Bog, ki prebiva v srcu. Masa traja pol ure, ampak nase zivljenje mora postati neprestana daritev«.

V Argentino je leta 1923 odsla s. Ivana Perovsek, doma iz Ortneka. Ko so v Rio Gallegosu obhajali pogrebno maso ji je duhovnik med homilijo namenil sledeci kompliment: »s. Ivana ni bila duhovnik, je bila pa posvecena hostija.« Na vse nacine si je prizadevala, da bi med ljudi vnesla krscanske in tiste splosne moralne vrednote. Pri tem je bila zelo ustvarjalna. Med pesacenjem je pogosto ustavila kaksno vozilo in prosila, da jo zapelje na zeljeno lokacijo. Pot je izkoristila za dialog z voznikom. Tako ji je v Punta Arenasu z veseljem ustavil gospod in pogovor je stekel. Voznik ji je kmalu iskreno zaupal: »veste jaz sem zelo hudobna oseba«. S. Ivana se ni dala prepricati in je hitro odvrnila: »potem bom pa zelo molila za vas, da se boste poboljsali.« Ta voznik je bil g. Allende, ki je nekaj mesecev zatem postal predsednik Cila. Posmrtno so obcinske oblasti Ria Gallegosa priznale, da je bila s. Ivana »pionirka, ki je spodbujala civilizacijo in kulturo na tem obmocju« in tako v hvaleznosti za njeno zivljenje po njej imenovali eno od mestnih ulic.

V Venezueli je vec let delovala tudi s. Angela Medvesek iz Gorice. Ze od malega je bila nadarjena za jezike, poleg slovenscine je govorila se italijansko, nemsko, latinsko, srbo – hrvasko, francosko in anglesko. Tako ji ni bilo tezko dodati se spanskega jezika, ko je leta 1934 odhajala v Los Teques. Med potovanjem z ladjo se je spoznala z mladim dekletom, ki se je z velikim zadovoljstvom pogosto, na palubi srecevala z njo. Le nekaj mesecev po prihodu je potrkala na vrata k sestram HMP in zaprosila, da bi rada postala »kakor s. Angela«. Tako vemo, o cem so tekli njuni pogovori. Ko se je zaradi hude bolezni vracala iz Venezuele, nazaj v italijansko Genovo, je svojim dekletom iz internata v pismu zapisala: »Adios, chiquitas, dokler se ne srecamo v nebesih.«

Bl. Stefan Sandor

Te dni se salezijanska druzina veseli nove svetosti. To je nedavno na Madzarskem za blazenega proglasen salezijanec pomocnik Stefan Sandor. V cetrtek zvecer smo se ob vrhovnem predstojniku don Pasqualu zbrali v cerkvi Srca Jezusovega in imeli maso v zahvalo za ta dar.

 

Manabe

Svetost pa vabi in in je mnogim idelal, izziv. Vsi smo poklicani, po krstu, da postanemo sveti. Mnogi se ob zivljenju svetikov, navdusijo zanjo. Tako je bilo tudi s Filomeno Mario Rodrigues, ljubkovalno so jo klicali Manabe. Deklica prihaja iz Timorja, to je otocje v Indoneziji. Nedavno nazaj so mi sosestre podarile kratek zivljenjepis. Ko je bila Manabe se v maternici, je mati razmislajala o splavu, saj zaradi stevilnih otrok ni vedela kako bo zmogla sprejeti se enega. Rodila se je kot enajsti otrok, v Lospalosu 28. februarja 1976. V oratoriju sester HMP v Balide je spoznala zivljenje nase blazene Laure Vicuna. Z velikim navdusenjem je postala clanica skupine Laura in je sanjala, da bo tudi sama postala nekoc sestra. Uvidela je, da ji druzinske razmere to ne omogocajo. Bila je nemirna, saj je mama zapustila druzino in se preselila k drugemu moskemu, medtem, ko je moral oce skrbeti za vse otroke.

V molitvi je izrocala svoje zivljenje Bogu in se zelo priporocala bl. Lauri. Manabe je zelela resiti mamino zivljenje. Marijo Pomocnico je prosila za no spreobrnenje in za edinost v druzini. Oporo je nasla med svojimi prijatelji animatorji v oratoriju in med sestrami HMP, posebaj pri s. Mariji Fe ter duhovniku jezuitu p. Juvitu. V tej njeni preiskusnji jo je doletela tezka bolezen. Diagnosticirali so ji rakasto tvorbo. Po prvi operaciji na Baliju je ze kazalo na izboljsanje, toda bolezen se je ponovila.

Trpljenje, kakor tudi vse zivljenje darovala za svojo mamo. Teden dni pred smrtjo je poklicala svojo najboljso prijateljico Anau, s katero sta izbrali pesmi za njeno pogrebno slovo. Dejala ji je: »smrt je lepo darilo, preko tega darila bom srecala Boga. Ze vidim Lauro Vicuno. Vse vas bom cakala tam. Vedno, ko boste delali dobro, bomo povezani eni z drugimi in tako vedno blizu«.

Manabe je trpela v tisini, pred smrtjo je pustila materi kratko sporocilo: »mama, v nebesih bom molila zate«. Odsla je v Ocetovo hiso 28. aprila 2000. Po smrti so stevilni ljudje prejeli milosti, prav na priprosnjo Manabe. Mnogo let zatem, se je tudi mati vrnila nazaj domov. Moz Antero, ki jo je zvesto cakal jo je sprejel v svoj dom in ji stal ob strani vse do njene smrti. 

MARIA SARANI SIRA NIA TULUN HAROHAN MAI AMI.

 (v jeziku tetum - Timor)

Marija Pomoc kristjanov, prosi za nas!

 

Tilkin rozni venec

Nekoc je zivela preprosta gospa, Tilka ji je bilo ime. Prezivljala se je s prodajo zelenjave, solate, cebule in drugih darov narave. Nekega dne se je odpravila prodajati pridelke v sosednjo vas in pri zadnjem kupcu na njegovem dvoriscu izgubila svoj rozni venec. 

Po enem tednu se je gospa Tilka ponovno vrnila k istemu gospodu. Le ta jo je brz nagovoril: » Ali ste izgubila svojega Boga?« Ona je ponizno odgovorila: »Nikakor, jaz svojega Boga nikoli ne izgubim.« Gospod ji je takoj pokazal rozni venec in ji dejal: »Ni to vas Bog?«. Takoj ji je predlagal: »Zakaj ne zamenjate te vrvice s Svetim pismom?« Odgovorila mu je: »Svetega pisma ne znam brati, z roznim vencem pa lahko premisljujem vso Bozjo besedo in jo ohranjam v srcu«. Zacudeni gospod jo je prosil, naj mu pove kako lahko z roznim vencem premisljuje Bozjo besedo. 

Gospa Tilka je vzela rozni venec in dejala: »Ko pogledam kriz se spomnim, da je Bozji sin prelil vso svojo kri in bil pribit na kriz, da je odresil vse clovestvo. Prva velika kroglica me spominja, da je samo en Bog vsemogocni. Naslednji tri male kroglice me spominjajo na tri osebe Svete Trojice: na Oceta, Sina in Svetega Duha. Pred desetimi kroglicami je ponovno ena, ki me spominja na molitev, ki nas jo je naucil sam Jezus Kristus.

Vsak del roznega venca ima pet skrivnosti, ki me spominjajo na pet Jezusovih ran. Vsaka skrivnost pa ima deset Zdravamarij, ki me spominjajo na deset zapovedi, ki jih je Bog dal izpisati Mojzesu. Rozni venec ima 20 skrivnosti, ki so: 5 veselih, 5 svetlih, 5 zalostnih in 5 castitljivih.

Zjutraj, ko vstanem in zacnem svoja dnevna opravila molim veseli del in se spominjam ponizne dekle Marije iz Nazareta. Opoldne, se med delom in utrujenostjo dneva zadrzujem v molitvi svetlega dela in premisljujem kako je Jezus delal in se soocal s tezavami v javnem zivljenju. Popoldan, da lahko sprejmem tezave in bolecine minevajocega dne molim zalostni del roznega venca, tako skupaj z Jezusom hodim pot na Kalvarijo. Ko pride vecer in je boj dneva dobojevan, molim castitljivi del. Spominja me na Jezusa, ki je premagal smrt, da bi dal zivljenje vsemu clovestvu. 

Preseneceni gospod je zaprosil gospo Tilko, naj ga nauci moliti rozni venec. 

(prirejeno iz brazilske legende)

Hisa, ki sprejme

Dvomesecni Lorenzo

Nadaljujem pisanje o domu. Sobotno popoldne je posveceno prostovoljnemu delu, pastorali, kot recemo v cerkvenih krogih. S sosestrami jo opravljamo na razlicnih krajih. Nekatere sodelujejo v razlicnih skupinah znotraj bliznje zupnije, druge pomagajo deliti obroke v menzi za uboge, spet nekatere sestre iz skupnosti obiskujejo zapornike. Nekatere so povezane s svojimi sonarodnjaki in jim nudijo duhovno oskrbo v njihovem jeziku. 

Sama skupaj se z dvema sosestrama obiskujem t. i. »casa di accoglienza«, v neposrednem slovenskem prevodu je to hisa, ki sprejema, poenostavljeno pa bi ji dejali zavetisce. Hiso upravlja jezuitski center za migante (JRS) in je del vecje strukture Centra Astalli. V centru so tri enote. Hisa za mladoletnike, ki so v Italijo pribezali sami, hisa za mamice z dojencki in hisa za druzine. 

Poslane smo v hiso z druzinami. Popoldneve prezivimo z otroci, katerim pomagamo preprosto pri ucenju, pri izdelavi nalog ali z instrukcijami. V soboto smo bile tretjic zapored in zgodilo se je, da so nas otroci cakali sedec na stopnicah. Oni so bili tisti, ki so nas sprejeli, komaj so cakali, da pridemo. Ja, hisa, ki sprejema, hisa, ki caka, ki upa, ki je polna zivljenja. Druzine so stevilcne, otroci se neverjetno hitro uce italijanskega jezika. Veliko veselje mi je bilo pestovati malega Lorenza, dvomesecnega korenjaka, ki je osrecil starsa ter svoje brate in sestre. 

Ce sem dan pred tem premisljevala o druzinah, ki so svoje zivljenje koncale na dnu morja, sem danes z upanjem zrla novo zivljenje dojencka, ki zacenja svojo pot. Sicer v tuji dezeli, tuji kulturi, toda sprejet, preko institucij, preko prostovoljcev, preko ljudi dobre volje, ki cenijo zivljenje. Zivljenje belega, crnega, mladega, starega ali tistih, ki imajo drugacnega Boga. 

Ko sva z Yousifom delala nalogo iz italijanskega jezika, je bila v zvezku slikica redovnice. Najprej me je to presenetilo, kajti ne verjamem, da se med slovenskimi solskimi ucbeniki najde kaj podobnega. Decek je preprosto rekel, saj to si ti. Potem je pokazal na rozni venec z Jezusom, na slikici. Iz zepa sem izvlekla rozni venec in mu ga pokazala. In on je z iskrenimi ocmi dejal: »rada ga imas«. Ne vem ali je Yousif kristjan, vsekakor pa ga imam rada. Kot je dejal Don Bosko, dovolj je, da ste mladi in vas imam rad. 

s. Agata ima res dobre uciteljske metode.

Italijanski ucbenik za slovnico.

Dovolj je, da ste mladi, pa vas imam rad. DB

 

Nogomet je res "svetovni jezik" za sporazumevanje.

Dom

Beseda, izkusnja, prostor, notranjost, odnosi, morda le zunanji izgled? Kaj mi pomeni dom? Nasa redovna druzba se pripravlja na vrhovni obcni zbor, ki sledi vsakih sest let. Tokratni nosi naslov “biti danes z mladimi dom ki, oznanja evangelij”.

V tednu, ki je za mano, me je na nek nacin spremljala prav beseda dom. V petek zvecer, v cerkvi sv. Marcela v Rimu sem sodelovala na molitvi za vse zrtve Lampeduse. V zacetku oktobra je bilo, ko se je zgodila velika tragedija, takrat je utonilo preko 400 migrantov. Tudi pred tem so bile stevilne zrtve in kako zalostno, da se zgodba nadaljuje, le nekaj tednov kasneje spet mnozicna utopitev. Iz afriske obale do Lampeduse je 4000 km, to je razdalja ki mnoge loci do obljubljene dezele.

Glavnina zrtev prihaja iz Somalije, bezali so pred posledicami vojne, druga skupina zrtev pa je bila iz Eritreje, tam so bili zrtve politicnega in drugega nasilja. Vsaka zrtev ima svoje ime in priimek, ima obraz, ima svojo druzino, svojo zgodbo, vsak od njih je imel svoje sanje. Njihove sanje so bile, da bi usli smrti in nasilju ter nasli zivljenje, nasli dom, zatocisce, mir. Nasli pa so smrt v globinah morja. Mozje, zene, nosecnice, med njimi tudi otroci. Molili smo za mir in za zivljenje. Da bi iz smrti presli v vecno zivljenje, tam, kjer ni joka, kjer ni vojne in strahu, tam, kjer je vecni mir in tam, kjer je v nebesih dom pripravljen za vsakega, brez izjem.

Ta tragedija ne sme postati le zastareli clanek v casopisni kroniki. Evropa se zacenja zapirati, graditi varni obroc, da nihce ne bi prisel in odvzel tega, kar smo stoletja ustvarjali. Bojimo se za delovna mesta, strah nas je drugacnosti,… Pred casom mi je znanec dejal, da tisti ubogi, ki prihajajo iz t. i. tretjega sveta prihajajo le po tisto, kar jim je bilo nekaj stoletij nazaj odvzeto. Evropa je s svojimi kolonijami v Ameriki, Afriki in drugod dobro poskrbela za svojo celino in danes, ko se dogaja obratni val jo je strah. To kar danes imamo, je morda prav zato, ker smo prisli prvi do mize in smo si lahko postregli, tistim, ki so prisli za nami pa so ostale zgolj drobtinice.

Torej dom. So vrata mojega doma odprta, kdo vse je dobrodosel? Kdo najde prostor v mojem srcu? Kaj ponujam, s cim postrezem, kdo je del mojega omizja? Pri nas HMP, imajo mladi gotovo rezervirano mesto, se posebaj tisti, z manj moznostmi. Molim, da bi v nasih skupnostih vedno nasli polno postrezbo in se ne bi zadovoljili le z drobtinami. Pomagajte nam, da bomo postale res tisti dom, ki nudi izobilje, za vse. Dom, kjer biva Gospod in ga pri nasem omizju vedno lahko srecate.

Cerkev sv. Marcela

V zbrani molitvi

Zbrani iz vseh narodov, za vse narode.

Bodimo jim blizu.