Misijonarji iz roda v rod...

Njen obraz je lep, umirjen, kostanjeve polti, lepe crne oci dobrohotno objemajo vse kar vidijo. Takoj prepoznam, da sodi na Indijski polotok, toda, ko jo vprasam za ime, se v meni porodi kancek dvoma. Ninet De Costa je njeno ime. Priimek zveni portugalsko, ko mi razodene, da je iz juznega Sudana pa mi odpove vsa geografija.

Ampak pocasi. S. Ninet je potomka portugalskih naseljencev, ki so nekaj stoletij nazaj resda osvajali tudi Indijo. Njena sirsa druzina se danes govori portugalsko, medtem, ko ona sama poleg anglescine obvlada tudi hindi. V Kalkuti je bila dolga leta odgovorna za formacijo aspirantk in novink ter ravnateljica kolidza. Ko je praznovala srebrni jubilej – 25. letnico zaobljub je ob tem izrekla prosnjo za odhod v misijone. Takrat je stela svojih 50 let. Uwau, ostanem brez besed, obcudujem in si recem kako dobro bi bilo izmenjati se kako besedo vec.

V soboto, ko naju sreca pripelje skupaj na poti proti Centru Padre Arrupe me popelje na svoje zivljenske poti. Lepe, strme, prepletene z razlicnimi kulturami, osebami. S. Ninet je tako sest let nazaj prav tu v Generalni hisi prejela misijonsko poslanstvo iz ust takrtne vrhovne matere s. Antonie Colombo. Bog jo je cakal v juznem Sudanu, ki danes z Etiopijo tvori inspektorijo AES (Afrika Etiopia Sudan). Njeno poslanstvo pa je prav posebno. Ne zivi v skupnosti s sestrami HMP, ampak v interkongregacionalni skupnosti. Kaj pa je to? Tamkajsnji skof je ze dolgo prosil za navzocnost posvecenih oseb. Tako se je vec redovnih skupnosti odlocilo podpreti to njegovo prosnjo in so ustanovili mesano redovno skupnost. Posvecene osebe, tako zenske, kot moski iz razlicnih karizem sestavljajo skupnost, ki danes v juznem Sudanu pomaga pri evangelizaciji, vzgoji, nudi zdravstveno oskrbo, dela z migranti. S. Ninet je ravnateljica gimnazije in odgovorna za formacijo lokalnih uciteljev.

Bozja previdnost je res neizmerna. Ko jo vprasam, kako je prepoznala svojo misijonsko poklicanost, me caka novo presenecenje. To presenecenje se imenuje s. Terezija Medvesek. S. Ninet me sooci z likom slovenske misijonarke HMP, ki je delovala v Kalkuti. Pravi, da je bila to zena globoke duhovnosti, imela je nadvse rada predstojnice, zaljubljena je bila v ustanovitelje: Don Boska in Marijo Dominiko Mazzarello. Bila je scela v misijonu; poleg obicajne italijanscine in anglescine je govorila se jezik hindi in khasi. Zelo je imela rada ljudi in bila ves cas med njimi. Rozni venec je imela vedno v rokah. Znala je vse jemati s kanckom humorja in veliko vedrine, kolikorat je znala vse nas od srca nasmejati. Velikokrat je bila tudi v zivljenjski nevarnosti, nekoc je pripovedovala, ko so sli po vaseh od hise do hise, jim je pot prekrizal lev, ostale so na mestu in le tiho molile rozni venec. Zival je nato pocasi odsla. Cez vse to in druge tezke trenutke zivljenja se je znala s. Terezija vedno pohecati. Bila je misijonarka s srcem za nas. S. Terezija je bila vec let predstojnica skupnosti, zame je bila popoln odtis nasih ustanoviteljev. Veckrat je dejala, kaj pocnete v hisi, pojdite ven, vedno bodite med dekleti na igriscu, pojdite med ljudi, potrebujejo vas. Bila je zelo priljubljena tako med ljudmi, kakor med sestrami. Nikoli nisem slisala kake kritike ceznjo, nekaj je bilo na njej, da nas je privlacilo.

Prve misijonarke so, ko je ladja zavila v pristanisce s palube odvrgle potne liste v morje. S tem so zelele docela izraziti pripadnost narodu in radiakalno ter za vedno ostati med njimi. Ko sem gledala njo in druge misijonarke ob njej sem jasno zacutila veliko hvaleznost za vse, kar so storile za moj narod, ob tem se je porodila velika zelja, da bi tudi sama storila nekaj podobnega za kak drug narod. Tako je v meni ob njenem zgledu in zgledu drugih predanih misijonark gotovo zrastel misijonski poklic, doda s. Ninet. Danes zelim s. Terezijo Medvesek v mojem poslanstvu posnemati prav v ljubecem odnosu do soljudi, v globokem duhovnem zivljenju in v razpolozljivosti trpecemu ljudstvu juznega Sudana.

Tako me je Gospod na misijonsko nedeljo zelel presenetiti. Koliko takih misijonarjev je po svetu danes. Koliko jih dela, brez odvecnega hrupa in prinasajo zivljenje, kakor je rekel papez Francisek. Misijonarji v skritosti, vendar popolnoma predani, podarjeni, darovani. Lepo in blagoslovljeno misijonsko nedeljo!

Dragocenosti zivljenja

Ko nam je salezijanski svetovalec za misijone don Vàclav Klement na srecanju v Torinu dajal nekatere nasvete, je med drugimi izrekel tudi slednjega: »vedno, ko bo moznost, storite vse, da boste iz starejsih misijonarjev izvabili kaksno besedo, na tak nacin boste prisli do dragocene duhovne oporoke.« Mislim, da sluzi ta nasvet dobro za vse ljudi, vseh poklicev. Kadar boste torej imeli moznost, odidite k starejsim, to so dragoceni zakladi modrosti, zivljenjskih izkusenj, mnogi med njimi so ucitelji zivljenja. Ko nam danes sodobni trendi narekujejo necloveske urnike, zal starejsi ostajajo osamljeni, zapusceni, tako se mora druzba zavestno odlocati za medgeneracijske programe. Kam smo prisli.

Danasnja pot me je zanesla na sosednji hrib, v salezijansko skupnost na UPS-u za starejse in bolne sobrate. Tam zivi danasnji jubilant. 89 let je dopolnil in to dan pred misijonsko nedeljo. Ime mu je Don Angello Botta, je salezijanec, prvo polovico zivljenja je prezivel kot misijonar v Ekvadorju, drugo pa kot sam pravi, misijonar po svetu, ko je kot tajnik spremljal vrhovnega predstojnika. Bolj kot njemu, sem z obiskom sebi podarila dragoceno darilo dvournega srecanja. 

Ponosno mi pove, da je v skupnosti sobratov, zdaj edini, ki se zmore hoditi sam, s pomocjo palice, ostali so odvisni od vozicka. Posali se, da je Don Bosko vsem obljubil delo, kruh in nebesa. Delati vec ne zmore, lahko pa moli, skrbijo zanj zelo dobro, caka pa res le se nebesa. Zagotovil mi je kako je srecen, miren in zadovoljen, saj je vedno izpolnil kar mu je bilo naroceno. Pravi, da na starost velikokrat v spominu prehodi poti, ki jih je prehodil, obnavlja srecanja z osebami in ponovno dozivlja radost in dragocenost tega, kar mu je bilo podarjeno. 

Opazila sem kako je hvalezen in kako se zna nasmejati. Koliko pohval sem slisala na racun mojih sosester iz njegovih ust. Za vsako me je vprasal kje je in kako ji gre. Koliko milosti je izprosil in koliko jih se bo, le Bog ve. 

12. oktober

Vsak dan v letu je nekaj posebnega, je dar, je novost, je priloznost. Ko z jutrom vstane sonce z njim vzide toliko razlogov, za katere se je potrebno zahvaliti, da sem, da bivam, da diham, da sem zdrav ali bolan, da imam roke, oci, druzino, vsakdanji hruh in ljudi, ki me imajo radi, me vzgajajo, spodbuajajo, opozarjajo. Ko zvecer lezem in premolim pot dneva ter izrocim vse v Njegove roke vse prepustim Stvarniku, saj ne vem ali bo jutri tudi zame nov dan.

Letosnji 12. oktober 2013 je bil torej nov, nikoli dozivet, za menoj je se eno leto zivljenja. Koliko spoznanj, novih odnosov, milosti mi je bilo dano doziveti. Za vse, prav za vse hvala. In koliko zamujenih, opuscenih priloznosti. Za vse, prav za vse naj mi bo oprosceno. Bog ima svoje poti in svoj cas, zanj je en dan, kakor tisoc let in obratno. Vse zna uporabiti, saj je Vzgojitelj, ki ve, da kar je posadil danes, ne bo vzklilo jutri, ampak potrpezljivo caka, caka. Se mi zdi, da sem danes 12. oktobra 2013 ponovno v noviciatu, zame je to obdobje misijonske priprave res tretji noviciat. Odkrivam kako lepo je biti v soli, predvsem pa vidim, da se ucim iz pretekle izkusnje in delam izpite za naprej, za prihodnje zivljenjske izpite. Od te sole bo odvisno marsikaj.

In zakaj je bil letosnji 12. oktober drugacen. Nekdo mi je prisepnil, ves, da so tvoji osebni prazniki vsi v misijonskem mesecu. Sama pa dodajam Marijino navzocnost v mojem zivljenju. Predvsem Naso Gospo iz Aparecide, s katero sva se letos v Braziliji poblizje seznanili. Ce bi bila rojena tam, bi gotovo nosila ime Aparecida, tako, ga danes nosim samo v srcu in ne na papirju. Na isti dan je v spanskem svetu se en Marijin praznik. Goduje Madonna del Pilar.

In prav za 12. in 13. oktober 2013 se je v Rimu in sirse v svetu obhajal Marijanski dan v letu vere. To je bilo moje najlepse rojstnodnevno darilo. Ob jutranjih voscilih 120 clanske skupnosti, lepih zelja na medmrezju in duhovni povezanosti dozivljam kako me ima Gospod res neizmerno rad, kako me obsipa z obiljem. Ker se vsega ne da povrniti, se da pa vse sprejeti in darovati, sem z veseljem ponesla mojo zahvalo na trg sv. Petra. Tam sem polozila vse osebe, k nogam Fatimske Matere, ki je za ta dan posebaj priromala iz portugalskega svetisca. Skupaj s papezem Franciskom sem vse izrocila Njenemu Brezmadeznemu srcu. 

 

Poklicanost

Vietnamske postulantije, ob prejemu svetinjice.

Italijanska skofovska konferenca ima za mesec oktober misijonsko spodbudo razdeljeno na pet tednov, vsak teden ima svojo vrednoto: kontemplacija - poklic - odgovornost - ljubezen - hvaleznost. Nahajamo se v drugem tednu, ko je spodbuda naravnana h kulturi poklicanosti. Molimo, da bi se vsako bitje, vsak fant in dekle, vsak odrasel prepoznal kot ljubljena oseba, vredna in cenjena ter s poklicom – osebno nalogo poslano na ta svet. 

Tako danes se posebaj slovesno obhajamo v nasi redovni druzbi praznik Rozenvenske Matere Bozje. To je dan, ko obicajno po nasih provincah zacenjajo pot postulata dekleta, ki so ze prehodile zacetno stopno, ki se imenuje aspirandat. Pred tednom dni sem imela veliko veselje, da sem se srecala v Torino s postulantkami iz Italije, Ceske in Madzarske. Danes torej poseben spomin njim. S. Teresa Tuyet mi ponosno pove, da danes v Vietnamu zacenja pot postulata kar 19 deklet. Ceremonijo predaje svetinjice bo opravila s. Vilma, nasa vrhovna ekonoma, ki se tam nahaja na obisku. Nic manj ponosno in z zarom v oceh s. Rona iz Indije pove, da imajo pri njih 17 postulantk. 

Bog zares klice tudi v posveceno zivljenje. Klice, ker ljubi in nikoli na zapusti svojega ljudstva in komur nameni klic bo zares srecen in izpolnjen, ce se nanj odzove. Zato je danes tudi zame dan zahvale za poklic, ki mi je dan, podarjen, izmoljen. Zavedam se, da sem sad stevilnih prosenj, da sem odgovor ljubecega Boga za svoje ljudstvo, ki hrepeni po Bozjem. Med svetovnim dnem mladi v Braziliji, sem se srecala s stevilnimi mladimi, ki iskreno iscejo, ki so velikodusni, z velikimi ideali kako spremeniti svet. Tudi sama sem bila taka (mnogokrat sem se), ko pa sem spoznala, da lahko spremenim svet, in s tem sebe, ce dopustim, da se dam v Bozje roke. 

Vem, da Evropa trenutno zivi krizo duhovnih poklicev, Cerkev isce novih smeri evangelizacije, ampak Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva. Cetudi se zdi, da ga ni nikjer je Bog tisti, ki nas nosi v narocju in so njegove stopinje edine, ki se vidijo na pescenem tlu. Cerkev je veliko Kristusovo telo, ce gledamo s to perspektivo lahko vidimo kaksna je Bozja logika. Stoletja nazaj so misijonarji odhajali v Afriko, Azijo ... in sejali, molili, danes pa odtod klijejo nove, sveze moci, odtod prihaja duhovna moc Cerkve. Evropa pa se bo nedvomno iz dane situacije prenovila, ocistila, okrepila, zato je ze danes razlog za veselje. Bodimo kristjani upanja in se veselimo z vso vesoljno Cerkvijo, ko vidimo njen napredek, njeno rast tudi preko meja domace zakristije, domace skupnosti, province, lokalne Cerkve!

Moja poklicna zgodba.

Poklic HMP

 

Ob vstopu v postulat, v Castelgandolfu. Poleg s. Maria Americo.

Postulantska svetinjica.

“Naj me nic ne loci od Tvoje ljubezni, zdaj in vekomaj. Amen”.

V dneh med 19. in 27. septembrom smo se odpravile v Mornese. V dezelo sonca in vetra, kjer se rosa imenuje znoj, kjer je tisina mocnejsa od groma in tudi vijolice vidijo cudeze. Saj poznate to pesem? Dejala sem si, grem, kakor bi sla prvic, zelim, da mi Mati spregovori cisto na novo. Imeti otrosko srce, ki se cudi, veseli, zahvaljuje in je preprosto, to je bila vstopna tocka, ob zavedanju, da so nekatere sosestre v teh svetih krajih res prvic, je v meni se povecalo razloge za hvaleznost preteklih izkusenj.

Mornese je bil za nas dom, tu smo odkrivale in poglabljale kaj pomeni biti misijonarka hcerka Marije Pomocnice, v pismih Marije Dominike smo odkrivale njeno misijonsko srce, prebirale zglede misijonark, predvsem pa okusale preprostost kraja, simbolov in poslusale kaj Gospod govori po vsem tem obilju. Odkrila sem Marijo Dominiko v novi luci, svetniki govorijo tako, kakor Beseda, ki je vedno nova in sveza. Marija Dominika sveta, ker je bila tako cloveska, zemeljska. Giuseppini Paccoto, ob odhodu cez Atlantik stisne v pest dva preprosta kamencka, naj jo vedno spominjata nanjo.

In potem je sledila Nizza, pogled skozi tretje okno – okno pastoralne gorecnosti. Od tu je Mati zrla Gospoda v deklicah. Nikoli ne pozabi, da so zate mladi prostor, kjer najdes Gospoda, mi je dejala. Bodi kot Marija, ki se sprehaja po hisi, naj bo tvoja hisa vedno pripravljena, da jo sprejme. V Nizzi so se vedno v prenavljanju hise in odkrile so na dvoriscu tudi vodnjak, kjer je Mati hodila prat perilo. Na pokopaliscu smo se poklonile veliki dusi, nasi Materi Marinelli Castagno.

Vrhunec pa je sledil v don Boskovih krajih. Najprej Colle, kjer smo se udelezili tradicionalnega veselega srecanja ali Harambeè 2013. To je dogodek, ki vsako leto poveze vse skupine mladih znotraj SMG-ja, ki so doziveli misijonsko prostovoljsko izkusnjo. Ni bilo tezko, takoj sem se pocutila domace in v mislih imela vse nase slovenske mlade. Srecali smo se tudi z novimi misijonarji SDB, med njimi je tudi nas salezijanec Tone in si med seboj podelili nase zgodbe misijonske poklicanosti. Vecer je zakljucila nasa Mati Yvonne z mocnimi besedami, da je nas odhod v misijone za vedno in da se kriz sprejme dokoncno, sele potem lahko dozivimo tudi slavo Vstalega Gospoda, ki zre na nas v tem cudovitem svetiscu na Colle.

Nedelja, 29. september 2013 je dan, ko smo prejele misijonski kriz. Dopoldanska predstavitev v teatru v Valdoccu nam je postregla z besedami vrhovnega predstojnika don Pasquala Chaveza. Nizal je besede papeza Franciska, zglede misijonarjev in se ob koncu osredotocil na tri priporocila 144. misijonski odpravi SDB in 124. misijonski odpravi HMP. Imejte veliko domacnost z bozjo besedo, preko katere z Bozjim pogledom zrite na svet in presojajte realnost, ki je okoli vas. Imejte veliko ljubezen do evharistije, ker po njej vas Bog ljubi ter dopolnjujte kar manjka njegovemu  nacrtu odresenja in nenazadnje bodite velikodusni v sluzenju najbolj ubogim.

Sledila je sveta masa v baziliki Marije Pomocnice. Ob pesmi “Chi ci separera dal tuo amore - Kdo nas bo locil od tvoje ljubezni” mi je Mati ponudila v poljub kriz in mi ga izrocila. Don Pasqual mi je rekel: “Metka, Dio ti benedica”. Odgovorila sem: “Ora e sempre”. Nastala je preprosta molitev: “Naj me nic ne loci od Tvoje ljubezni, zdaj in vekomaj. Amen”. Marijina neznost se je vidno izkazala po navzocnosti s. Damjane in preko nje vseh vas sester. Iz njenih rok sem sprejela cudovit rozni vencek, tudi mladi ste bili mocno navzoci, kot simbol sem sprejela zapestnico iz Sticne. Kratko, vendar intenzivno je bilo druzenje s sobrati salezijanci;  Janezom Potocnikom, Gregom Valicem, Antonom Grmom, Lojzetom Dobravcem ter bogoslovcema Matildom in Mitjem.

Gospod pa posilja vsak dan v misijone. Dopoldan v kuhinjo, popoldan v instrukcije italijanskega jezika, prihodnji teden se zacenja akademsko leto na Urbaniani in pastoralno delo v jezuitskem centru “Padre Arrupe” z migranti. Naj mene in vse vas, nikoli nic ne loci od njegove ljubezni, zdaj in vekomaj. Amen.

Posnetek sv. mase - 60. min predaja kriza.

Nihce nima vecje ljubezni, kakor je ta, da dá zivljenje za svoje prijatelje.

Ob Rovernu smo obesile "perilo".

S s. Anno Mario, misijonarko na Salomonovih otokih.

Novi misijonarji HMP in SDB.

Pred Don Boskom, po podelitvi misijonskega kriza.

120, 35, 81

Morda suhoparne stevilke, za njimi je skrita dinamika zivljenja. 120, 35, 81 predstavijo mojo sedanjo skupnost. Prva stevilka pove koliko nas zivi pod isto streho. V to stevilo so vkljucene sestre, ki so tukaj ze vrsto let in tvorijo nekaksno stabilno jedro skupnosti. Njihovo glavno delo jê, da so v pomoc vrhovni materi in njenim svetovalkam pri vodenju Druzbe. Potem so tu studentke, nekaj je bodocih doktorantk, ki so v skupnosti za obdobje studija ali osebne formacije. Sama spadam med 14 bodocih misijonark, ki smo tukaj za doloceno obdobje, dokler se ne pripravimo na odhod v misijone.

Druga stevilka pa oznacuje narodnosti. Ja, kar iz 35 drzav prihajamo. In to me neizmerno navdusuje. Kako smo si razlicne, pa vendar zivimo iz istega Duha, nase sredisce je v Gospodu, ki lahko naredi mocnejse vezi med nami kot pa so druzinske. Naj samo nastejem odkod prihajamo neo misijonarke. Agata in Maria Yu sta Korejki. Iz Timorja prihajata Ursula in Fernanda, iz Vietnama pa Teresa in Marija Anh. Po ena pa prihajamo iz sledecih dezel: Idalina iz Paraguaja, Rona iz Indije, Rosalina iz Brazilije, Linda iz Haitija, Claudia iz Argentine, Lucia iz Mozambika, Anna iz Poljske in moja malenkost iz Slovenije. Za zdaj so dovolj imena.

Stevilka 81 pa je hisna stevilka. Via dell'Ateneo Salesiano 81. Dom. Nasa hisa je resda velika, ampak v njej se bomo trudile graditi dom, da bomo skupaj z mladimi dom, maison, casa ki evangelizira. To je geslo, vodilo vrhovnega zbora. Po inspektorijah tecejo priprave... tudi tukaj smo se danes srecale po skupinah in se pogovarjale o tem, kaj gradi nas dom. Portugalsko govoreca skupina mi je nudila svoj dom.

Video predstavitev

Marijin rojstni dan

Vceraj na vigilijo Malega smarna ali Marijinega rojstnega dne sem bila na trgu sv. Petra. Na papezevo povabilo. Da molimo za mir in ga izmolimo za Sirijo, Srednji vzhod in nenazadnje za ves svet. Mir. Marija, ki je Kraljica miru je bila z nami. Na vecer pred praznikom njenega rojstva. Predstavljam si, da si je Marija za svoj praznik zazelela kako lepo darilo, in mir med nami je gotovo pravo darilo, ki bi ji ga lahko poklonili.

Mnogokrat se sprasujemo kaj si lahko podarimo ali kaj naj pravzaprav storimo za velike stvari na svetu. Storim lahko vse ali pa nic. V svojem krogu lahko zivim odnose miru ali vojne. Saj se spomnite tiste zgodbe o volku? Kako ze gre? V meni zivi tista zverina, ki jo hranim. Ce jo hranim s zamero, jezo, obsojanjem … in kar je se podobnega potem je potrebno veliko verig, da ta zver ostane nekako pod kontrolo. Ce pa jo hranim s spostovanjem, opravicilom, pohvalo verige niso potrebne, bo volk v meni kmalu udomacen. In lahko postane hisni ljubljencek.

Tu v Vrhovni hisi HMP nas je zjutraj sprejela mala Maria Bambina. Polozena v zibko. Tudi ona je bila nekoc deklica. Odrasla je, postala dekle in zena. Sprejela je dar od Boga, da postane mati Njemu, ki je Knez miru. Danes se z njo veselim, da sem prav na njen rojstni dan, dvanajst let nazaj sprejela novo rojstvo in se prikljucila sestram HMP.  Moja dusa povelicuje Gospoda!