Včeraj sem urejala arhiv. No, pomagala sem ga urejati.
Sestra, ki je zanj zadolžena je papirje spravila na kup in ko je bilo potrebno
porazdeliti v mape je bila v zadregi. Ne vidim, ne gre, vse sem pomešala, počutim
se izgubljeno mi je plaho priznala. Daj narediva takole, jaz bom glasno brala
dokumente in mape, ti pa povej kateri sodi v katero in bo. Ko sva končali mi je
vznemirjeno priznala: “kako bo, ko bom popolnoma oslepela”?
Vprašanje je ostalo neodgovorjeno, odmev izrečenih besed je še
kar odzvanjal v prostoru. V meni pa samo en odgovor, ki ga nisem upala izreči
naglas: “Ne vem, kako bo, ne vem”. Nekatere izkušnje so prihranjene le za
nekatere, druge spet za druge. Vsak ima
svojo. Ko razmišljam o besedi slepota, me presune. Če besedi odvzamem le prvo črko,
nastane iz nje nova beseda, lepota. Lepota. Zazrem se v obraz sosestre in uzrem
vso njeno lepoto, navkljub tej prepreki, ki jo pesti, omejuje in tudi greni je
lepa.
Koliko lepega je ta neželjena omejitev v tej sestri prebudila.
Kako se je v njej razvil posluh in pozornost slišati in razumeti bližnjega. Občudujem
jo kako pri svojih letih vztraja za računalnikom in z lupo v roki išče ukaze na
tipkovnici. Občudujem jo ko sedi na svojem naslonjaču in pozorno posluša moje
bralne portugalske vaje in upija vsako besedo, da bi jih shranila in pozneje o njih
premišljevala. Občudujem jo ker kljub zunanji (s)lepoti v njej gori Luc, vse je
svetlo in njen obraz žari bolj in lepše kakor če bi ji bilo dano videti v
celoti.
Včasih je potrebna zunanja slepota, da se lahko bolj vidi
notranja Luč. »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!«
 |
| Kupola Don Boskove cerkve v Mariboru. Foto: Suhi |
Ni komentarjev:
Objavite komentar