Popolna daritev

Brenčanje komarja ne poneha, če se še toliko trudim skriti pod rjuho me vedno znova odkrije in napade. Ko predam boj in dovolim, da se napije krvi ter misli preusmerim drugam, začuda brenčanje poneha. Zato pa začne pod oknom druga pesem. Kakor, da bi nekdo neprekinjeno piskal na piščal z dolgimi in enakomerni zvoki. Med enim in drugim piskom je morda le za dih predaha. Zjutraj mi povedo, da se žival na koncu razpoči. V vejah mangovca se prepirata dva še nepoznana ptiča. Glasna sta, vreščita in kar predstavljam si kako leti ne le njuno perje, temveč tudi listi drevesa in vem, da bom na jutranjem sprehodu pod krošnjo ponovno našla zrele mangovce.

V tisini Njegove navzocnosti, foto: MAK

Šele nevihta narediti red in živali se ponižno umaknejo v zavetje. Nevihta naredi red, toda grmenje in kapljanje dežja ni podobno tistemu skoraj vljudnemu, spoštljivo tihemu padanju dežja kakor ga poznam iz Evrope. Zdi se mi, da celo dež pada z vsem latino temperamentom, curkoma, tako, da se odbija od suhe zemlje. Zemlja ne vpija vode, saj je preveč izpita, trda, temveč naredi kanale po katerih tečejo celi potoki. In ko žgoče sonce zjutraj poboža obraz zemlje dvigne vlago in človeka takoj obda s potom.

Pod mogocnimi palmami, foto: MAK

Atibaia je že vstala malo pred soncem, tu je mesto molitve in češčenja. Zaključujem teden duhovnih vaj, teden, ko v Božji ljubezni gledam na svet, ljudi, Cerkev, na osebno zgodbo. Zadnji teden leta. Častim. Izročam, se zahvaljujem in pojem. Pojem, bolj s srcem, kakor z glasom, vendar pojem. Sv. Avguštin je dejal, kdor poje je zaljubljen. Prepoznam se v njegovem reku. Stopam po izprani zemlji, iz nje vre sopara, saj jo je sonce ze prebudilo. Rože imajo drugačne cvetove, drevesa so mogočna in listi neprimerno večji, vse je drugačno, novo zame, pa vendar tako lepo, skladno, čutim, kakor da bi prestopila iz enega dela Edena v drugi del, samo nekaj oceana nas loči, raj pa ostaja isti. Tukaj sem, slavim in poveličujem te moj Kralj.

Ni bilo tako v Edenu, foto: MAK

Na tleh pred kapelo z Najsvetejšim je tlakovana zvezda. Zvezda, ki kaže pot, smer, sveti in žari. Ustavi se in adoriraj me vabi. Kakot trije, ki so prišli iz Vzhoda. Premišljujem o treh tujcih, ki so prišli od daleč, da bi padli pred Gospoda, pred Kralja, pred Mesijo, pred Odrešenika in se mu poklonili. Kaj niso veliki trije s tole držo našli Gospoda, se vprašam:

Išči Gospoda.

Srečaj se z Gospodom.

Ostani z Gospodom.

Pripoveduj o Gospodu.

In ... in bodi pripravljen izgubiti Gospoda.

Potem nadaljuj z iskanjem, srečanjem, ostajanjem, pripovedovanjem, …

Sledi zvezdi, sledi luci, foto: MAK.

Gospod je velik, neizmerno velik. Pa tako neizmerno majhen, da se učloveči v dete. Gospod je tako neizmerno blizu, prebiva v tebi. Ni ti ga potrebno iskati čez oceane, puščave, na vrhovih gora ali v globini podzemnih jam, pa vendar je vsenavzoč tudi tam. Vsak dan znova Ga išči, Ga srečaj, ostani z Njim, pripoveduj o Njem pa vendar bodi pripravljen izgubiti Ga, da se vsak dan na novo rodi v tebi.  V novem obrazu brata in sestre, ki ga boš prvič srečal. V vsaki stvari in v vseh ljudeh. Znova in znova. Bodi ti njegova popolna daritev.

Darujem ti Gospod vse ..., foto: MAK