Morda sem imela pet let, a ne vec kakor sedem,
ko smo se preselili v novo hiso. Zidovi so bili se surovi, le v
pritlicju sta bili dokoncani kuhinja in soba. Mami in ati sta cele dneve delala
s pomocjo sorodnikov in prijateljev, da je bila hisa dokoncana. Morda takrat
nisem znala prav ceniti njunega napora, odrekanja, niti nisem obcutila stiske,
ko sta morala vsak cent pravilno obrniti, da se je dom dokoncal. Kaksen dosezek
poleg tega, da sta si ustvarila druzino, v njunem zivljenju predstavlja ureditev
domovanja.
Ko sem cez kako leto ali dve
dobila lastno sobo, je bila tudi ta dokaj skromno opremljena. Lahko bi bila
podobna celo kaki skromni meniski celici. Poleg postelje, omare, pisalne mize
je steno krasila cudovita stenska tapeta. Prikazovala je drevo v jesenski dobi,
ozarjeno z rumeno, zeleno in oranznimi odtenki, pod njem pa prazno klop. Morda
so mi prav od tod zelo vsec jesenske pastelne barve. Nickolikokrat sem se v
mislih preselila na tisto zeleno leseno klop in sanjarila, sanjarila. Se
posebaj takrat, ko je bilo potrebno za mizo presedeti ob solskih nalogah.
Pa se nekaj je bilo v sobi. Nad vrati je bil
obesen kriz. Danes vem, da je prav kriz temelj, na katerem sta gradila in na katerem tudi sama gradim hiso svojega zivljenja. Starsa nista bila prav navdusena, da bi na stene lepila posterje
ali druge predmete in tako je soba ostala taka. Ko sem zvecer legla v posteljo
je v moje vidno polje vstopal kriz nad vrati in cudovita stenska tapeta. Ker
sem bila v sobi sama se je pocasi zacel odvijati dialog med menoj in Krizanim. Dialog
v tisini, pa vendar tako napolnjen z obcuteno Navzocnostjo. Ceprav nisem
izrekla besede, sem zvecer zaznala kaj je bilo skozi dan prav in kaj ne. Vedela
sem, da me Krizani gleda, da me pozna in ve za vsak moj gib, besedo, korak in
dejanje. Pred njim sem se pocutila kakor prosojna in vedela sem, da pozna vsako
mojo potrebo, prosnjo, tezavo, da ve kaj me veseli, navdusuje in spodbuja. Ve,
ker je Zivi, ker je Bog.
Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak
imel večno življenje. Kako odresujoce je, ker se te resnice ne da vec
spremeniti, cetudi se sama odtujim, znajdem v grehu je on zame dal Sam Sebe. In
me isce od zacetka, do vecnosti. Na poti pa mi daje svoje znamenje. Znamenje
kriza. Le tega sem prejela na verizici ob krstu, starsa sta me pokrizala, ko
sem odhajala od doma, v dar sem ga prejela ob izreku vecnih zaobljub, vrhovni
predstojnik mi ga je izrocil kot misijonsko znamenje. V imenu Gospoda Jezusa Kristusa, Krizanega.
Izrocamo ti, trpeci Kristus, nase trpljenje in trpljenje celega sveta.
Ko si razsiril svoje roke na krizu, si vzel nase grehe vseh ljudi in tako
odresil vse clovestvo.
Podeli nam, ki te castimo in te priznavamo kot Gospoda, da bi sodelovali
pri tvoji smrti in se veselili dneva tvojega Vstajenja.
