“Moja prva misijonska nedelja”

Kar nekaj časa je preteklo, ko sem tukaj pustila zadnji zapis, danes je pravi dan zato, da obnovim mojo zavezo. Nahajam se v kraju São José dos Campos in tukaj imamo vikend šolo za animatorje v mladinski pastorali. In ja danes je misijonska nedelja. Moja prva, ki jo živim, kot misijonarka “ad gentes”, misijonarka poslana k ljudem. Prva misijonska nedelja, ko sem na “drugi strani”. Naj pojasnim zakaj na drugi strani. Na drugi strani oceana, na drugi polobli sveta in v drugi skupini, sem ena izmed misijonarjev in misijonark, okrog katerih se danes Cerkev združuje, za nas moli in pripravlja različne iniciative. Hvala vam, dragi prijatelji misijonov.

http://www.missio.si/ 

Do nedavnega sem bila sama tista, ki je spremljala misijonarje po svetu, prebirala njihove zapise, poslušala pričevanja in njihove zgodbe ter leta nazaj v domači župniji pripravljala misijonsko tombolo, jih vabila na misjonski večere in se celo kot 18-letnica eno leto udeleževala Misijonskega krožka v takratni Misijonski pisarni na Teološki fakulteti. Spominjam se nekaterih, ki so takrat obiskovali to skupino. Tam je bila Mojca Sušnik, ki danes kot laikinja nadaljuje svoje vsestransko podporo misijonom. Potem je bil tam še kot laik bodoči minorit Branko Likar, ki je danes že pokojni. Posebaj sem takrat stkala prijateljstvo s Polono Malovrh (Kemperle), ker sva se skupaj vozili na srečanja. Ona me je navdušila za branje Misijonskih Obzorij in me seznanjala z misijonskim delom nekaterih misijonarjev, saj se je z njimi redno dopisovala. Od takrat imamo v naši družini redno naročeno to revijo. Polona je imela doma pravo zbirko misijonskih spominkov, posterjev in podobnega misijonskega materiala. Polona je bila moj velik vzor v tistem času in v meni je nedvomno dodatno razplamtela navdušenje za misijone.

Ta mesec oktober imam kar nekaj priložnosti da lahko spregovorim o daru misijonskega poklica. Ena lepših je bila v brazilskem narodnem svetišču Aparecida, prav med devednevnico njenega praznika. Govorila sem mladim zbranim na vigiliji pred njenim praznikom, ki je bil 12. oktobra. Spominjati se pred Gospodom poti, ki mi jih je dal prehoditi, podoživljati njegove posege v mojem življenu je vedno zame obnavljanje in utrjevanje tega kar sem in za kar sem poslana. 

In katera so najpogostejša vprašanja. 
Med prvimi je gotovo kaj in ali mi je všeč biti tukaj v Braziliji?

Naj naštejem le nekaj iz množice stvari, ki jih občudujem. Vsak narod ima svojo enkratnost in zgodovino. Skušam ohranjati vlogo tistega, ki se neprenehnoma uči, opazuje, spremlja in s tem tudi v sebi spreminja. Prej kakor soditi, skušam razumeti, prepoznati, torej empatično vstopiti v drugega, z veliko spoštovanja. Pri brazilcih izjemno cenim njihovo odprtost za sprejemanje različnosti in za boj do predsodkov. Brazil je ena od dežel, ki v sebi združuje vse rase, veroizpovedi in kulture. Sama megalopolis Sao Paulo je svet v malem. Zelo všeč mi je njihova glasba, ki vsebuje vesele ritme, je polna upanja. Liturgija je zelo osebna, mnogokrat izstopi iz okvirov in se prepusti senzibilnosti srca. Ljudje so zaradi pomanjkanja neverjetno ustvarjalni in iz dobesedno odpadnih materialov reciklirajo ter ustvarijo neverjetne stvari. Zemlja je v nenehnem rojevanju, saj je sonce radodarno in zemlja plodna, skozi celotno leto. Narava ima čudovite podobe, nepregledne vrste sočivja nenavadnih oblik in izjemnih okusov. In potem so tukaj ljudje, krona stvarstva. Topli, mnogo bolj čuteči, senzbilni in zato tudi občutljivi na nek način. Ljudje se bolj kakor z besedo izražajo z gesto, bolj govori nastop in šele kasneje vsebina. Ljudje so hvaležni in znajo pohvaliti ter tudi nagraditi. Vse to in mnogo več je predmetmojega občudovanja in učenja. Bistveno pa ostaja, da sem tukaj, ker tako želi Gospod in ker želim izpolnjevati njegovo voljo. To je bistveno in vse ostalo ... mi je navrženo.

Ali pogrešam domače, prijatelje, mojo rodno deželo?

Za brazilce je zelo značilen izraz “saudades”, ki je težko prevedljiv, lahko bi ga poimenovali nostalgija. Ti ljudje se izjemno navežejo na osebo in hkrati tudi neizmerno trpijo, ko se od nje ločijo ali, ko so oddaljeni od domovine. Zato je to vprašanje zanje sila na mestu. Na kilometrsko oddaljenost gledam, kot na priložnost. Šele, ko občutimo pomanjkanje takrat znamo dati stvari pravo vrednost. Od svoje mladosti sem imela kar nekaj priložnosti biti dlje od doma. Hvala Bogu, oddaljenost vezi ni pretrgala, temveč jih je okrepila, naši izrazi medsebojne povezanosti so resda postali redkejši, ampak globlji, bolj pristni in občuteni. Ko pomislim na prve misijonarke, ki so prišle v Ameriko in na njihovo komunikacijo po pismih, ki so potovala tudi več mesecev in tudi nikoli prišla na cilj, na dejstvo, da se nekatere misijonarke niso nikoli več vrnile na svoj dom, me moja današnja situacija sploh ne vznemirja. V tem obdobju oddaljenosti sem prepoznala in dala globlje in novo mesto svojim staršem, bratu, prijateljem in številnim osebam, ki so vstopili na pot mojega živjenja. Zgodil se je mestoma tudi proces odpuščanja, kjer je to bilo potrebno in nadaljeval v pot zahvaljevanja. Kot redovnica gledam skozi dar vere in se zlahka v duhovni dimenziji počutim eno z vsemi ljubljenimi. Toda, kadar nastopi “saudades” zagori tista zelena pikica na skypu, se napiše kratek mail, v veliko pomoč in povezanost pa mi je tudi pisanje bloga, kjer me prijatelji lahko spremljajo na misijonskem poslanstvu. In to kar trenutno doživljam je naslednje: bolj, ko postajam del brazilske kulture, jo sprejemam, ljubim, bolj se doživljam ljubljeno in s tem plahni tudi hrepenenje po obnavljanju nekdanjih vezi. Je res, da je najdaljša pot ta, da se tudi čustveno preseliš v novo domovino.

Kaj je najtežje?

Vsaka pot je lepa, ima pa tudi svoje ... recimo temu priložnosti za rast. Vsak misijonar ima kako bolj osebno stvar, ki mu je težja. Nekdo ima večje težave pri priučitvi jezika, spet drugi se ne prilagodi dobro klimi, ima domotožje, težave z zdravjem ali kaj drugega. Smo le ljudje, normalni, ranljivi, in zarati posebne poklicanosti tudi večkrat (pre)izkušani. In kje je meni najtežje, kje vidim svojo priložnost za rast? No gotovo ste že slišali za besedo inkulturacija, proces, ki ga oseba prehodi, ko vstopi v novo okolje, načine razmišljanja in delovanja. Ta proces bo trajal do konca življenja, no tisti glavni del pa vsaj prva tri leta. Moj iziv je tako imenovani “jeitinho brazileiro” ali ‘brazilski stil”, ki prevzame celo osebo. Pravilno ločevati med kulturo in vztrajati pri vrednoti. Ljubiti in predajati Besedo zaupanim dušam tako, da se bodo čutile ljubljene in osebno nagovorjene ter, da bodo oznanilo tudi sprejele in ga živele. Ja, je res, tudi v slovenskem okolju je to težava ali še bolje izziv. Ko pa misijonar stopi v svojo “obljubljeno deželo”, bo vedno ostal tam prišlek pa vseeno hrepenel po tem, da bi bil eno s tistimi, h katerim je poslan. Glavni izziv je torej osebna spreobrnitev, za rešenje duš. In edina pot je le ljubezen. Velikodušna. Brezpogojna. Usmiljena. Vztrajna. Dokončna. 

Misijonska molitvena zveza

Ko se v molitvi za misijone darujem,
v duhu po svetu potujem,
od Afrike do Azije desetko posredujem,
v molitveni zvezi
svojo nalogo izpolnjujem.

»Molitev in žrtvovanje samega sebe
bodi vir tvoje moči! Iz izkušnje vem,
da s tem orožjem ganemo srca,
mnogo bolj kakor z besedo
… silna je moč molitve«

(Sv. Terezija Deteta Jezusa)

Moj poklon stricu Franciju

Danes se na pokopališču sv. Martina vije procesija in v Duhu se ji pridružujem tudi sama. V naši šoli bomo prav ob tem času sprejeli podobo Marije Romarice in otroci bodo v špalirju, s cvetjem in s pesmijo sprejeli Nebeško Mater. Na trenutke si lahko predstavljam, da bodo taka Nebesa. Jaz in vsi zbrani na tvojem slovesu, stric Franci si nebesa lahko predstavljamo, ti pa, verjamem stojiš na nebeškem pragu in zreš v to nedoumljivo lepoto in srečo. Blagor ti!

Marija Pomagaj, Brezje. Foto: marija.si

Blagor ti, stric Franci, ker si neštetokrat tudi sam poromal k Mariji na Brezje in tam pred njenim obličjem premišljeval o življenjskih nalogah, jo prosil za varstvo in ji izročal vse, ki so ti bili v življenju zaupani in si jih ljubil. Danes ti ni potrebno več klečati pred njeno Milostno podobo, danes je Marija tista, ki ti v Nebeškem Jeruzalemu streže z najžlahtnejšim vinom, saj se veseli ko sprejema k sebi enega od svojih otrok.

Blagor ti, stric Franci, ker si na tisti ledeno mrzli dan, 8. decembra 1974 v takratni župnijski cerkvi sv. Antona, na Brezovici meni in mojemu bratu Janku prižgal krstno svečo.  Postala sva kristjana in ti si v najinem imenu izpovedal vero v Boga. Vero da tudi sam pričakuješ vstajenje (od) mrtvih in življenje v prihodnjem veku. To pričakovanje se danes zate izpolnjuje.

Blagor ti, stric Franci, ker si kot mlad fant hitro stopil na realna tla in z marljivostjo, pridnostjo ter nemalo trme začel graditi dom, ki je to postal, ko si si ustvaril družino. Tvoje roke so bile ustvarjalne, tvoja delavnica pa učilnica za tvoje sinove, nečake in vnuke. Nikjer nisem videla tako urejene in do zadnjega vijaka pospravljene delavnice. Okolica tvojega doma v Žabnici sporoča, da so tvoje roke posnemale Boga Stvarnika in želele svojim ljubljenim nuditi le najlepše.

Blagor ti, stric Franci, ker so tudi tvoje bivanjske dni napolnile preizkušnje, tudi ena najtežjih, kakor je prerani odhod tvojega sina Bojana. Trpljenje je in bo ostalo skrivnost, ti pa si ga nosil dostojanstveno. Nisi ob njem postal zagrenjen ali nesrečen, vse bolj si postajal človeški in se znal v globini srca ganiti. Tvoja zadnja leta te je v skrivnostni ples zapeljala bolezen. Enkrat se je zdelo, da korake vodiš ti, drugič spet ona. Bil si dober plesalec. Ples žalostinke se danes preveša v živahni valček pred Gospodovim obličjem.

Blagor ti, stric Franci, ker si ljubil svojo ženo Sonjo in znal ljubezen sprejeti. Ko sta si pred dobrim letom ob petdeseti obletnici poroke v intimi srca ponovno izrekla poročne zaobljube sta si obljubila, da vaju ne bo nič ločilo. Tudi smrt ne. Kajti, kdor ljubi živi in nikoli ne umre. Njegova ljubezen je združena z Jezusovo. V Jezusovem usmiljenem srcu pa se lahko vedno srečamo. Blagor ti, stric Franci, počivaj v Jezusovem srcu.

Lačni in žejni

Te dni sem zasledila novico o petletni deklici, ki se je izgubila v gozdovih. Po tednu dni so obupali nad mislijo, da bi jo lahko še našli živo. Bilo je obdobje peklenske vročine in tako krhho, nezavarovano bitje prepuščeno divjini res nima veliko možnosti. Pa se je zgodil čudež. Ko so že opustili iskanje je neznanec naletel na izčrpano dekletce, ki je hiralo ob rečni strugi. V divjini je preživela več kot teden, v vročini, hladnih nočeh, hranila se je z gozdnimi sadeži in pila vodo iz rečne struge. Nagon po preživetju jo je vodil, da se je nahajala ob reki in še nekaj pomembnejšega kar je botrovalo preživetju: deklica izhaja iz zelo revne družine in je bila vajena skromnosti in občasno je celo trpelo lakoto.

Zgodbe, ki jih prinaša življenje. Trpeti lakoto in žejo, koliko prizorov materialne revščine srečujem na misijonu. Kjer ni osnovnih življenjskih potrebščin je težko živeti v miru. Trpeti praznino in hrepenenje po izpolnitvi, koliko oseb srečujem na misijonu, ki vse skušajo zakriti z nadomestki in se ob tem še bolj zapletejo. Zapletejo tako, kakor se je nesrečnik, ki je dober teden dni nazaj naši sosestri iz Frančiskanskega reda vzel življenje. Vzel ji ga je, ker je iskal pest denarja, ker je gojil upanje, da bo potem srečnejši, bolj izpolnjen. Vzel ji ga je ker, ker, ker... Za sosestre to vprašanje še vedno ostaja in danes skupaj s celotno Frančiškansko družino obhajamo dan odpuščanja, kakor je to storil v Porcijunkuli sv. Frančišek.

Jezus pa nas vabi: “Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen”. Pridi k Jezusu.

M I R

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je zmota, naj prinašam resnico.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je žalost, naj prinašam veselje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Učitelj, naj se ne trudim,
da bi me drugi tolažili,
ampak naj sam tolažim;
da bi me drugi razumeli,
ampak naj sam razumem;
da bi me drugi ljubili,
ampak naj sam ljubim.
Kajti ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umremo, vstanemo v večno življenje. Amen.

Salezijanski time-out

Predah ali time out, malo odmora ali odmika od vsakdanjih opravil. To je naročil Jezus svojim učencem, ko so se vrnili z delom natrpanih dnevov. Zapovedal jim je, kot dobri pastir, ki pozna človeka in ve kaj je dobro zanj. Zapovedal jim je, kot tisti, ki jih ima rad in jim hoče dobro.

Pred tednom dni sem se vrnila z misijonske izkušnje, skupaj z dijaki. Bilo je lepo, mladi so se odlikovali v protagonizmu, v animaciji oratorija, pripravljali so lepa večerna srečanja in stkali mnoge prijateljske vezi, na novo so odkrili tudi Gospodovo navzočnost ko so oznanali Božjo besedo in imeli tudi več možnosti osebne molitve. V skupini je bilo res veliko veselja.

Pa vendar kakor z najstniki tudi je: noči kratke in ko mora odgovorni podati mejnike, nastopi tudi kakšen zahtevnejši pogovor in s tem soočenje. Ogovornost, skrb in postavljanje mej so tisti dejavniki, ki utrudijo in na krajši rok tudi niso prijetni, so pa neizogibni za rast in dober sad. Po tej prvi daljši izkušji bom sama gotovo bolj zaupala in prepuščala, da Gospod neovirano deluje khrati pa skrbela za dober sad.

Ta teden sem se tako tudi sama malo bolj odaljila od vsakodnevnih opravil. In nastopila s počitnicami. Zame to najprej pomeni, da z neke druga razdalje pogledam na vsakdanji trud in se zahvalim za opravljeno delo. S tem pridobim novo, širšo dimenzijo, hkrati pa na opravljeno delo skušam gledati z Božjim pogledom. Tako postane vse bolj uravnoteženo in smiselno. Počitnice preživljam doma. Imam krajše dnevne peš in kolesarske izhode, saj okolico resda premalo poznam. Tako sem preteklo soboto poromala v Aparecido in nazaj. Ta teden imam v načrtu kolesarski izhod v Loreno, obisk rojstne hiše sv. Antonia Galvao, mestnega pokopališča, kjer počivajo prve misijonarke, želim se povzpeti vsaj tja na 1000 metrov na kak kucelj, hkrati pa polniti portugalski besedni zaklad s tremi knjigami. Moje počitnice minevajo tudi v kuhinji in urejevanju manjših opravil za katere med letom ne najdem časa. Sredi tedna sem povabljena k animaciji dogodka za mlade iz našega socialnega centra, konec tedna pa bo delaven, v São Paulu bomo pisali šestletni načrt naše province.

In to so salezijanske počitnice: sprememba dejavnosti. Počivali bomo v nebesih.

Ob reki Paraíba. 

Odmik doda nove barve, okuse in dimenzije vsakdanjemu zivljenju.

Foto: MAK

Dragi prijatelj v Kristusu, dragi Marinko!

Danes se želim z nekaj skromnimi besedami tudi sama pridružiti praznovanju v domači župniji in ti izreči voščilo in zahvalo ob tvojem jubileju, dragi slavljenec Marinko. Najbrž si pred tem današnjim praznikom večkrat prehodil dragocene spomine, ki so se tkali v domačih Notranjih Goricah? Na tej mehki barjanski zemlji je dozorela tudi tvoja privolitev za duhovništvo.

Bolj, kakor tebe osebno se sama spominjam tvoje družine, tvojih staršev ter brata in sester, s katerimi sem se srečevala v cerkvi. Ti si takrat bil v semenišču in smo te bolj poredko srečali. Se mi je pa ob tem, ko je beseda nanesla nate v notranjosti rojevalo občudovanje do tvoje življenjske izbire in na nek nezaveden način si bil zame velik zgled in pričevalec in v otroških očeh celo pravi junak.

Ko si obhajal novo mašo sem štela 15 let in tisto leto sem prejela zakrament Svete Birme. Bila sem povabljena, da sem stregla na novomašnem slavju. Kot ena najmlajših sem si to štela v velik privilegij. Priznam, na začetku mi je bilo malo nerodno med tvojimi stanovskimi kolegi, saj je bilo prvič, da se je v našem kraju zbralo toliko ljudi iz cerkvenih krogov. Spominjam se kako smo na travniku za tvojo hišo okrasili šotor z brezovimi vejami in kako je dišalo od domačih dobrot. Takrat sem morda prvič doživela da je Cerkev pravzaprav veliko občestvo, živa skupnost bratov in sester, da je Cerkev družina in je lepo biti njen otrok. Na tvojem slavju sem okusila preprostost in sprejetost in zame je bilo to ravno v času, ko sem prestopala iz tiste otroške v zrelejšo mladinsko obdobje. Dragi Marinko, verjamem, da me je dogodek tvoje Nove maše takrat zaznamoval in so milosti tvojega mašniškega posvečenja dosegle tudi moje življenjske poti.

Danes, ko nas od tega milostnega dogodka zate, za našo župnijo, za naš kraj in Cerkev loči 25 let, nanj gotovo gledaš in tudi sama gledam bolj zrelo, tudi manj čustveno in vzhičeno.  Predstavljam si, da je danes v cerkvi manj ljudi in tudi slovesnost po maši bo manj veličastna. Gotovo pa je eno: tvoje srce je večje v ljubezni, ponižnosti in usmiljenju.

Gospod kliče in daje svojo milost, nikoli ne odneha, še manj odreče milost. In tudi danes, v nedeljo 5. julija 2015 Gospod kliče in daje milost. Morda kliče tudi koga izmed tu navzočih, da stopi na Jezusovo pot. Molim zate, da bo Gospod po tebi tudi danes klical in dajal milosti, da boš njegova podoba, da boš njegov pogled, dotik, njegova Beseda. Naj te Nebeška Mati spremlja in varuje pod svojim plaščem.

Duhovnikovo pokrivalo. Foto: MMC